Izhodišče za roman Jugoslavija, moja dežela je Vojnović črpal iz resnične zgodbe otrok vojnih oficirjev, s katerimi se je kot otrok družil na počitnicah v Puli. Šele mnogo pozneje je izvedel, zakaj so izginili, in razmišljal, kako se je njihovo življenje odvijalo.
Takrat je namreč vedel zgolj, da so se preselili, šele mnogo pozneje pa je izvedel, da so njihovi očetje odšli v vojno, otroke pa so dobesedno čez noč premestili v beograjski hotel Bristol. Ko je razmišljal o njihovi življenjski poti, je tudi pomislil, da bi lahko napisal zgodbo enega izmed njih.
Dva romana – dva kresnika
In jo je - z Jugoslavijo, mojo deželo je žirijo za kresnika prepričal drugič, po romanu Čefurji raus! leta 2009, prvencu, po katerem je Marko Bulc režiral monokomedijo, v kateri je igral Aleksandar Rajković - Sale, Vojnović pa po njem pravkar končuje film. V zadnjem romanu Vojnović skozi perspektivo 30-letnega Vladana, otroka slovensko-srbskega zakona, prinaša pogled generacije 80. let na zadnjo balkansko vojno. Gre za zgodbo o iskanju očeta, za katerega se izkaže, da je vojni zločinec.
Človek v skrajni situaciji
Zanima ga predvsem fenomen vojne in človek, ujet v skrajni situaciji, kakršna je tudi vojna. "V mojem življenju obstaja čas pred vojno in čas po njej. Vojna je zarezala vanj, v mojo družino, v moj svet. Zato me vojna, še posebej pa njene posledice še kako zanimajo, ker so na nek način del mojega življenja. Mnogi moji sorodniki in prijatelji na Hrvaškem, v Bosni in v Srbiji še vedno čutijo posledice, še vedno živijo veliko slabše, kot bi si zaslužili glede na svoj trud, znanje in nadarjenost." Obravnava romanesknih tem izhaja tudi iz želje, "da bi se o določenih temah spregovorilo, odkrito in iskreno brez olepševanja".
Jugonostalgija z Jasminom Stavrosom?
Kljub številnim očitkom bralcev, ki si pogosto ustvarijo predstavo o zgodbi samo na podlagi naslova knjige, v romanu ni veliko jugonostalgije. Vojnović je do te tudi kritičen, saj nekritična jugonostalgija našo preteklost ocenjuje nerealno in pozornost jemlje odlični literaturi, glasbi in drugemu, kar danes prihaja s področja nekdanje Jugoslavije. Pa tudi: "Če bi resnično obstajala neka afiniteta do vsega jugoslovanskega, bi danes v Sloveniji ljudje vedeli, kdo je Ognjen Spahić, kdo Tanja Mravak, kdo Ivana Bodrožić Simić, poslušali bi Goribor, Zoster in podobno. Ne pa da hodijo na koncerte Jasmina Stavrosa."
Kdor bi rad služil denar, zagotovo ne piše romanov
Odkar je napisal svojo prvo knjigo, je minilo sedem let. Čefurji raus! so se prodali v skoraj 18.000 izvodih, Jugoslavija, moja dežela, pa do zdaj v približno 4.500 izvodih. A kljub temu pisanje v Sloveniji zaradi skromnih zaslužkov ne more biti način preživetja, zato se ga, kot pravi Vojnovć, tudi nima smisla lotevati obrtno. S pisanjem romanov se torej ne da zaslužiti, poleg tega pa pisanje zahteva ogromno časa in "brez močne notranje potrebe bi najbrž obupal že na začetku te poti." A k sreči ni. V času od prvega romana je napisal več kratkih zgodb in roman, obiskal več literarnih festivalov in spoznal, da je začel razmišljati kot pisatelj, da v glavi vrti vedno nove literarne zgodbe in da bo pisal še naprej.
Umetnik nima nalog, le navdih
Na vprašanje, kaj je naloga umetnika ali pisatelja v 3. tisočletju, odgovarja z mislijo Saula Bellowa, da "da umetnik nima nalog, le navdih".
Sicer pa avtor med svoje najljubše knjige prišteva Prišleke Lojzeta Kovačiča, Ljubezen v času kolere Gabriela Garcie Marqueza, v zadnjem času ga je navdušila Zgodba o ljubezni in temnini Amosa Oza. Med poezijo izpostavlja Izeta Sarajlića.
In kar nekaj slovenskih filmov mu je posebej ljubih: Splav meduze, Nasvidenje v naslednji vojni, Ruševine, Ne joči Peter.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje