Na ljubljanskem Rožniku so podelili kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman leta. In čeprav je Vojnović nagrado prejel že drugič, si je nadel venec in prižgal kres šele prvič: ker je leta 2009 na podelitvi manjkal, se je tokrat "počutil, kot da se mu vse skupaj dogaja prvič," kot je priznal v delu večera, ki med čakanjem na odločitev žirije mine v klepetu z nominiranimi pisci.

Kos visokim pričakovanjem
"Po romanu, nagrajenem s kresnikom in nagrado Prešernovega sklada in prodanem v zavidljivem številu izvodov, so bila pričakovanja velika. Goranu Vojnoviću je novi romaneskni met uspel z brezprizivno strogostjo, s katero postavlja velika in težka vprašanja v nič kaj veseli balkanski zgodbi. Ta zgodba ne igra na karto jugonostalgije, ampak jugopravičnosti, jugoresničnosti in se sprašuje tudi o tem, kaj - in kako sploh - ima slovenski nacionalizem opraviti z jugozapletenostjo in kaj imajo s krvavimi zgodbami staršev otroci," je v utemeljitev nagrade zapisala žirija. To so letos ob predsedniku Miranu Hladniku sestavljali še Alojzija Zupan Sosič in Urška Perenič z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani ter Delov literarni kritik in novinar Igor Bratož.
V romanu Jugoslavija, moja dežela Vojnović skozi perspektivo 30-letnega Vladana, otroka slovensko-srbskega zakona, prinaša pogled generacije 80. let na zadnjo balkansko vojno. Gre za zgodbo o iskanju očeta, za katerega se izkaže, da je vojni zločinec.

O univerzalnih vprašanjih brez stereotipov in moraliziranja
Žirija je o nagrajenem romanu zapisala še sledeče: "Vojnović se v svojem drugem romanu bralca dotika z dilemami, ki so tako univerzalne, da bi bolj ne mogle biti ... in v sinovem iskanju in odkrivanju očeta predvsem ničesar ne relativizira. Tako kot v grški tragediji zločin je, krivda je, krivica je, greh je, bolečina je, smrt je - a je tudi odpuščanje? Je mogoče razumeti norost? Obup? Kakšna je kazen? In kako si je mogoče razložiti, zakaj se je v nič sesul svet, ki se je nekdaj zdel nespremenljiv? Vojnović ne pristaja na lagodne (in največkrat manipulativne) stereotipe, cinizme in moralizme, odgovore ponuja v zgodbi, katere pretresljive tirade premorejo filmski podobno napetost."

In zahvalni govor?
Svojo priložnost za zahvalo "vsem, ki se jim niti ni treba zahvaljevati, saj vedo, da sem jim hvaležen" je Vojnović obenem izkoristil še za kratko hvalnico literaturi: "V teh časih lahko ravno v literaturi najdemo odgovore - in vprašanja - ki nam jih ta hitri, nori svet ne nudi. Pozval bi vas rad, da se zapodite za vsemi knjigami, ki so na voljo, in preberete čimveč ne samo nagrajencev, ampak tudi nominirancev za nagrado kresnik ter med njimi sami najdete svojega zmagovalca, svoja vprašanja in svoje odgovore."

Triletno "sobivanje" z vojnim zločincem
am je svoje odgovore, kot je eklektični množici na Rožniku zaupal kakšno uro prej, iskal kar dolgo: ob zaključku pisanja se mu je z ramen dvignilo silno breme, saj mu je samo pisanje vzelo skoraj eno leta, pred tem pa se je z zgodbo in njenimi junaki, med katerimi je seveda tudi vojni zločinec, ukvarjal še tri leta. Kot je dejal, je preživljal mučne noči, ko je razmišljal, kako razmišlja človek, ko "počne te grozote". "Živeti z likom vojnega zločinca ni ravno prijetno. Je intrigantno, a neprijetno. Vesel sem bil, ko sem ga pustil za eboj; zdaj naj malo njim preživljajo še bralci."

Za prestižno nagrado, ki jo podeljujejo od leta 1991, so se letos potegovali še romani Raclette Boruta Goloba, Da me je strah? pred kratkim umrle Maruše Krese, Zahod jame Petra Rezmana in Ki od daleč prihajaš v mojo bližino Marka Sosiča.

"Ko sem pred dnevi stopil v Slovansko knjižnico, me je knjižničar pozdravil, češ da "že vsi vemo, kdo bo nagrado dobil. Odgovoril sem mu, da mora biti torej jasnoviden, saj žiranti tega ne vemo. Tudi, ko smo danes prišli na rožnik, tega še nismo vedeli," je pred razglasitvijo zmagovalca večera pripomnil predsednik žirije, Miran Hladnik, in s tem odgovoril na večna namigovanja, da so dobitniki tako ali tako izbrani že v naprej in ne šele v dveurni klavzuri na Cankarjevem vrhu.

Denarna nagrada in prižig kresa
Nagrajenec je prejel ček v vrednosti 5.000 evrov in v spremstvu kresne povorke na vrhu Rožnika pred cerkvijo prižgal še tradicionalni kres. Prireditev ob podelitvi nagrade, ki je po besedah v. d. odgovornega urednika Dela Bojana Budje do danes postala nekakšen simbol Slovenije, je režiral Igor Likar.

O čem so pripovedovali finalisti?
V letošnjem izboru za kresnika, ki ga podeljujejo od leta 1991, je žirija prebrala kar 130 del, ki so izšla z letnico 2012. Kot vsako leto je merilo izbora soglasje članov žirije.

Borut Golob v romanu Raclette naslika en dan notoričnega brezposelneža, ki v svojih mislih secira vse, kar se znajde na njegovi poti. V družinski sagi Da me je strah? Maruša Krese (1947-2013) razgrinja osebne in intimne poglede na vojno in svobodo skozi tri različne prvoosebne pripovedovalce.
V romanu Zahod jame se Peter Rezman znova poda k temi rudniškega življenja in skozi zgodbo ostarelega rudarja Ivana razpre širok univerzum vse od teme rudniške jame do tovarniške topline in domačnosti. Marko Sosič v delu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino predstavi junaka iz Trsta, ki ga še vedno preganja temna lisa preteklosti.