Hanunov oče je kinodvorano v palestinskem mestu Tulkarm zgradil leta 1965 ‒ torej samo kratki dve leti, preden so Zahodni breg v vojni zasedle izraelske sile. Ko je leta 1987 na tem ozemlju izbruhnila vstaja proti izraelski okupaciji, je moral kino zaradi političnega vrenja zapreti vrata. Za krajši čas ‒ v obdobju podpisa začasnega premirja ‒ so se filmski projektorji spet zavrteli leta 1994.

Hibridno življenje "poročne in filmske dvorane"
60-letni Hanun je na neki točki preprosto moral zajeziti svoje izgube. Poslopje je prekvalificiral v "Poročno in filmsko dvorano Al Andalus". Odslužene projektorje, filme in plakate je obdržal v zgornjem nadstropju in poročni gosti si zaprašene relikvije po njegovih besedah pogosto ogledujejo.

Stari plakati po tleh so okrašeni s hebrejskimi naslovi indijskih in kitajskih filmov, ki so jih tukaj nekoč predvajali. Hanun je v boljših časih tuje filme v distribucijo odkupoval od Izraela, arabske pa od Jordanije. "Tako kot je bil moj kino eden prvih na Zahodnem bregu, je bila tudi moja poročna dvorana ena prvih, kjer so ljudje lahko prirejali zabave," se je pohvalil lastnik. "Ogromno ljudi je, ki še nikoli niso videli filma v kinodvorani in hrepenijo po starih časih."

Njegova največja želja je, da bi lahko spet vodil kinodvorano, a priznava, da si tega finančno trenutno ne more privoščiti.