Najdražji finski filmski projekt, ki ga dopolnjuje – oziroma daje "srce in dušo" - glasba zasedbe Laibach, se na domača velika platna seli 10. maja. Film je svoj ognjeni krst prestal v petek, ko je dvojno projekcijo v Kinu Šiška pospremil še eden izmed pomnenja vrednih koncertov Laibach. "Bilo je težko. Strah me je bilo. Vedno sem upal, da bo Slovencem všeč film, ker je Slovenija odigrala tako velik in pomemben del v mojem ustvarjanju. Predvsem Laibach," je po premieri za MMC dejal Vourensola.

Cel pogovor z režiserjem si lahko preberete spodaj.

Upoštevajoč, da so Laibach poskrbeli za glasbo v Jeklenem nebu, ste kaj težje pospremili premiero tu pri nas?
Da. Bilo je težko. Strah me je bilo. Vedno sem upal, da bo Slovencem všeč film, ker je Slovenija odigrala tako velik in pomemben del v mojem ustvarjanju. Predvsem Laibach. A ne samo to. Ko sem prvič prišel sem, me je Jani (Novak op. a.) iz Laibach peljal v gore. Pogovarjala sva se o nečem prav posebnem, kar odlikuje to državo. Res upam, da bo ljudem všeč … Bil sem živčen. Zelo sem bil živčen.

V nasprotju z vašim predhodnim delom - parodijo Star Wreck: In the Pirkinning - ste želeli narediti profesionalni film - s profesionalnimi igralci, ekipo in vsem, kar spada zraven, in hkrati sodelovati s spletno skupnostjo. Cel film je pravzaprav rezultat medsebojnega sodelovanja in pomoči ljudi po vsem svetu. Kako pa je Laibach vplival nanj?
Njihova glasba … Ne samo glasba. Ko sem leta 2006 začel ustvarjati Jekleno nebo, so oni izdali svoj album Volk. Ta je imel name velik vpliv, ker je vseboval veliko ironije, političnih komentarjev, komedije, resnosti ... Veliko je vplival na stvaritev filma. Glasba, ki so jo za Jekleno nebo ustvarili Laibach, je srce in duša filma. Imamo dobro vizualizacijo, igralce, akcijo in scenarij, ampak šele glasba to poveže v en paket.

Glasba ni le klasično ozadje filmu, ampak mu prispeva nekaj svojega.
Ja, res je tako. Ko sem začel delati na Iron Skyju, sem hotel narediti to, kar je naredil Ridley Scott z glasbo Vangelis v Blade Runnerju. Z Laibach smo se veliko pogovarjali o tem. Tudi oni so želeli, da se naredi nekaj več kot "soundtrack", ampak nekaj res posebnega. Mislim, da je na koncu glasba v filmu postal lik zase – tako kot junaki. Imamo Klausa, Renato, Laibach. Res so velik del filma.

Iron Sky je najdražji finski film, ampak nastal je s pomočjo podpornikov z vsega sveta. Na začetku niste imeli denarja, znanja, scenarija, igralcev, opreme. Ničesar. Po pomoč smo se obrnili na svetovni splet in začeli spraševati ljudi, ali nam lahko pomagajo. Če ima kdo kamero, zamisel za scenarij, željo po igri v njem … ste dejali na tiskovni konferenci. V filmu so vidni vplivi z vsega sveta. Kako Finci gledajo nanj?
Zelo so srečni, ker Finska ni znana po hollywoodski znanstveni fantastiki ali kakršnem koli žanru, pravzaprav. Prepoznavni smo po naših temnih komedijah. In težkih filmih. To, da je nastalo nekaj novega, so Finci zelo lepo sprejeli. Kar naenkrat je nekaj novega in Finci temu odgovarjajoz: "Vau."

Finsko ste v filmu označili na precej smešen način. Kako so se odzvali Finci?
Zelo dobro. Vsi Finci vemo, da smo šolarji v svetovni politiki – smo tisti, ki vedno upoštevajo pravila, čeprav nima j******* smisla. Vedno ubogamo pravila. Vedno se skrivamo za drugimi. Prav zato Finci ta vložek zelo dobro sprejeli, s spoštovanjem. Druga stvar, ki je k temu pripomogla, je igralec. Že videti je kot finski politik (smeh) ...

.. tih, resen …
… in ima brke. Zaigral ga je naš producent (smeh). Mislim, da je k temu pripomogla dobra igralska zasedba, dobra časovna umestitev v film in dober humoristični vložek. Gre za manjšo šalo, ki je zelo dobro uspela.

Je nujno za znanstvenofantastični film, da je posnet z veliko denarja in s številčno zasedbo?
Znanstvena fantastika je na koncu proizvod dobrih idej. Če imaš dobro idejo, ga lahko narediš skoraj brez sredstev. Dober primer je znanstvenofantastični film Primer (2004). Gre za film o potovanju skozi čas. Vse kar potrebuješ, je človek, ki dobro premisli proces snemanja – v njihovem primeru sta to storila dva človeka in na koncu jih ni veliko stalo. Znanstvena fantastika je magnet za dobre ideje, a potrebujejo tudi nekoga, ki jih realizira. To je žanr, ki ga lahko narediš s kakršnim koli denarjem: ne potrebujete veliko za lepe znanstvenofantastične dogodivščine.

Kdo je izbiral igralce? Kaj so bila glavna merila, ko ste jih izbirali? Predvsem me zanima, kako ste iskali igralko za glavno vlogo.
Renata Richter je ključni lik in bil sem zelo pozoren, ko sem iskal igralko, ki se bo vživela v lik. Ko sem iskal igralko, ki jo bo zaigrala, sem želel najti nekaj čisto svežega. Nekaj, kar bi poosebljalo dekle iz soseščine. Toda pozoren sem bil, da ni bila samo še ena lepotica, ampak da je imela v sebi žarečo osebnost. Ko sem prvič srečal Julio (Dietze op. a.), sem takoj vedel, da je ona prava. Ko se je nasmejala, se je moje srce stopilo. Ker ima najširši in najlepši nasmešek, kar sem jih kdaj videl. Moram priznati, da je bila precej naporna pot z njo, ni bilo lahko, ampak na koncu se je dobro končalo.

Za vso parodijo, posmehom, učinki je sporočilo. Koliko pozornosti ste mu posvečali med ustvarjanjem celega filma?
Precej. Ker če nekaj počneš šest let, je bolje zate, da imaš kaj povedati. Bistvo ni le v dobrih podobah, "kul" glasbi in dobri akciji, ampak moraš imeti nekaj v filmu, kar lahko predaš naprej. V njem nisem želel pridigati, kako bi moralo biti. Želel sem predati sporočilo.

Mislite, da vam je uspelo?
Mislim, da mi je. Ljudi pusti misliti … Nekaj. Melanholična nota, s katero se konča film, in politični komentar v njem, pusti ljudi misliti. Ne vseh. Če ne želite razmišljati po njem, vam ni treba. Kdor želi, pa najde v njem politično nagnjene komentarje.

Večino dogajanja ste – vsaj na začetku in pozneje – postavili v vesolje. Postavili ste imperij v vesolju, celo civilizacijo s sredstvi za boj oz. zavzetje moči in dominacije v njeni okolici. Ne moram mimo vprašanja: kdaj ste prvič videli Vojno zvezd?
(Smeh). Bil sem zelo mlad. Deset ali enajst. Saj veste, kako je pri Vojni zvezd: pogledate eno epizodo in vaše celo življenje se spremeni.

Ob vsakem novem ogledu spoznate nekaj novega v njih.
Prvi ogled je najbolj pomemben. Pravkar sem ga predvajal svojemu sinu, ki je star pet let.

Katere epizode?
Začel sem s štirico, nato petko in šestico. Potem pa sem mu zrecitiral dolgi govor, da enka, dvojka in trojka niso tako dobre kot prejšnje (smeh). In gledal sem ga: nekaj se je spremenilo v njem. Kar je samo potrdilo mojo tezo, da ko jih človek vidi prvič, ni vrnitve.

Lucas je v prvih treh epizodah precej pretiraval z učinki in akcijo, medtem ko so predhodne vsebovale precej več poudarka na zgodbi.
Absolutno. Izvirne tri so imele precej zgodbe.

Pri snemanju podobnega žanra danes – koliko pozornosti namenite zgodbi in koliko učinkom?
Jaz zmešam vse skupaj: učinke, glasbo in igralce. Ljudje lahko gledajo prvih 20 minut dobre vizualne učinke, toda če ni zgodbe za tem, je škoda vašega truda. Zgodba je najpomembnejša stvar filma - nosilec. Čeprav je zabavno delati vse drugo, ampak če zgodba ne funkcionira … Potem ni rešitve.

Kako ste sami "zmešali" vse skupaj? Ste imeli kakšno posebno formulo, po kateri ste gradili film?
Niti ne. Precej je stvar občutka. Enkrat ko posnamete, gledate. In ko vidite, da nekaj ne deluje, odstranite. Ko ustvarjam film, imam v glavi ritem. Podobno kot imate ritem med ustvarjanjem glasbe. Če greste iz ritma iz kakršnega koli razloga, glasba ne deluje in ne morete ga popraviti. Ste pravzaprav kot bobnar: moraš poznati zgodbo pesmi, kdaj se ritem dvigne in kdaj spusti … Lahko se z njim poigravate, kolikor želite, ampak če z*****, potem ni rešitve.

Je Jekleno nebo odgovor pretirani amerikanizaciji v svetovni kinematografiji ali njeno nadaljevanje?
Niti ne. Ko sem začel delati ta film, sem vedel, da bo poseben zaradi mojih evropskih korenin. V prihodnosti mislim, da bo evropska kinematografija jemala 'amerikanizme' in jih vstavljala v svoje filme. Ljudje, ki danes delajo filme, so odraščali ob ameriških filmih - ob Schwarzeneggerju. Vsa ta dobra akcija in znanstvena fantastika ... Vzeli bodo delce tega, jih postavili v evropejsko zaledje in naredili bodo odlične filme. Prav zato veliko ameriških studiev ne najemajo več toliko ameriških filmskih ustvarjalcev, ampak posegajo po Evropejcih, ker vedo, da od tam prihaja nekaj novega.

Če se odločite za snemanje nadaljevanja Jeklenega neba. Boste znova aktivirali vašo mednarodno spletno skupnost in z njihovo pomočjo zbrali denar?
Želim delati s svojo skupnostjo, ker je tako zabavno. Tam so in te podpirajo celotno produkcijo. Vedno so tam. Ko kaj potrebuješ. Zelo bi bilo čudno, če bi delal brez njih, zdelo bi se mi, kot da bi bil sam. Tako je bilo z Jeklenim nebom – šlo je za dolgo produkcijo, veliko dela je bilo v studiu in večkrat sem želel odnehati. Toda ko sem prišel na splet in videl, koliko ljudi podpira projekt, nisem imel več želje, da bi nehal, ker so mi dali novo energijo.

Za koga ste posneli film? Kdo si ga mora ogledati?
Jaz vidim tri tipe gledalcev, ki si ga bodo ogledali. Ljudje, ki imajo radi znanstveno fantastiko. To je dober znanstvenofantastični film. Poseben je. Ni tipičen patriotski boj Američanov proti vesoljcem, ampak se iz tega norčuje. Drug tip gledalcev so tisti, ki cenijo dobro kinematografsko izkušnjo. Film deluje bolje na velikih platnih kot na malih zaslonih: v kinu imate servirano dobro glasbo, vizualizacijo, posebne učinke. Tretji tip pa imam najraje. Kajti na koncu je to lep romantičen film. Ima romantično stransko zgodbo in ima lepo sporočilo. To je hipijevski film: mir, ljubezen in razumevanje je končno sporočilo filma. Če imate radi romantične komedije, je film presenetljiv, toda na koncu vam bo všeč.

Klavdija Kopina, lahko me spremljate tudi na Twitterju.