Mamo si želi le nečesa. Pred smrtjo nastopiti v kurdskem predelu Iraka. In to skupaj s pevko. Foto:
Mamo si želi le nečesa. Pred smrtjo nastopiti v kurdskem predelu Iraka. In to skupaj s pevko. Foto:
Bahman Ghobadi
Bahman Ghobadi je za film Niwemang (Pol lune), ki to poletje prihaja v evropske kinematografe, že na lanskem festivalu San Sebastian v Španiji prejel več nagrad. Foto: EPA
Bahman Ghobadi, Niwemang (Pol lune)
Uničenje glasbil pomeni za Mama isto kot smrt. Glasba je pač tisto, brez česar Kurd ne more živeti.
Abbas Kiarostami in Martin Scorsese
Bahmana Ghobadija zaradi njegove poetične filmske govorice označujejo za naslednika Abbasa Kiarostamija. Foto: EPA

Niwemang (Pol lune) kurdsko-iranskega režiserja Bahmana Ghobadija pripoveduje o kurdski glasbi, ki menda pove prav vse o Kurdih, ki veljajo za enega najbolj preganjanih narodov v zgodovini človeštva. Okoli 40 milijonov Kurdov naj bi danes živelo v Tručiji, Iranu, Iraku in v Siriji. Nikjer se ne počutijo doma; le v fiktivnem svetu svoje kulture, še posebej glasbe.



Glasba je most med sanjami in resnico
Film poleg izvirne zgodbe po pisanju časopisa Die Welt odlikuje tudi specifična filmska govorica, ki jo je Ghobadi prvič povsem izdelano predstavil v filmu Zamani barayé masti asbha (Čas za pijane konje) leta 2000 in zaradi katere so ga že imenovali za naslednika starih iranskih mojstrov poetičnega filma Abbasa Kiarostamija in Mohsena Makhmalbafa. S to filmsko poezijo je uspelo Ghobadiju popolnoma 'ujeti' kurdsko življenje, v katerem se sanje in resničnost prepletajo, saj so ravno sanje (bolje rečeno sanjarije) pogosto edino veselje Kurdov.

Plimski val iranskega filma
Čeprav se o Iranu pogosto govori kot o državi, kjer verski diktat ovira za svobodni razvoj kulture, pa državi že več desetletij uspeva ohranjati izredno kakovost domačega filma. Iranski film tako ostaja eden najbolj prepoznavnih ne le v Aziji, pač pa tudi na svetu. Tradicijo, ki sta jo v veliki meri oblikovala Kiarostami - Ghobadi je bil nekaj časa njegov asistent - in Makhmalbaf, danes nadaljujejo režiserji, ki pripadajo novi generaciji tako imenovanega novega vala iranskega filma. Ti filmarji so dediči gibanja, ki ga je sprožil film Gaav (Krava) Dariusa Mehrjuija.

V samo štirih letih je sledilo od 40 do 50 filmov, ki so definirali iranski novi val. Ta preboj je bil dolgoročni rezultat 'umetniškega puča', ki se je v Iranu zgodil 19. avgusta 1953. Dogodek je bil poledica naprednih intelektualnih in političnih gibanj, ki so se tedaj razmahnila v Iranu in ki so v nekaj letih pustila pečat v iranski literaturi in filmu. Živahne iranske kulture nasprotno od prepričanj številnih Zahodnjakov tudi verska revolucija leta 1979 ni mogla povsem zatreti, še posebej v zadnjih letih pa iranski film spet cveti.