Redna sodelavca Scott Beck in Bryan Woods, scenarista nadnaravne grozljivke Tiho mesto (2018), sta kot soscenarista in sorežiserja moči združila za malo drugačno vizijo groze: groze organizirane religije na eni in groze vljudnostnega klepetanja s srhljivimi neznanci na drugi strani.

Sestra Barnes (Sophie Thatcher) in sestra Paxton (Chloe East) sta mormonski misijonarki; od vsakega mladega mormona namreč cerkev pričakuje, da pri devetnajstih letih leto ali dve posveti oznanjanju evangelija in rekrutiranju novih vernikov. Dekleti sta zagnani, a v svojih naporih precej neuspešni: vrstnice na ulici se jima rogajo, mimoidoči ju ignorirajo, nad njunimi glavami pa se zbirajo grozeči nevihtni oblaki. Zadnji hišni obisk dneva bo zato postanek pri gospodu Reedu (Hugh Grant).

Sledijo manjši kvarniki za Heretika.

Hugh Grant je v svojo vlogo priletnega samotarja sijajno inkorporiral tisti zmedeni šarm, ki je iz njega v devetdesetih naredil junaka romantičnih komedij non plus ultra. Na prvi pogled je malce štorast, neroden okrog žensk in nevrotičen – a za debelimi očali in volneno jopico se skriva še nekaj drugega. Jasno je, da z Reedom ni vse v redu: le za odtenek preveč prijazen je, preveč dovzeten za akvizitersko prodajo vere ... A sestri, ki sta ves dan prenašali poniževanje in ignoriranje, gladko spregledata vse svarilne znake. V hiši ne smeta biti sami z moškim – zato se Reed sklicuje na ženo, ki naj bi v kuhinji pekla borovničevo pito; od prvega trenutka naprej je očitno, da ta žena ne obstaja. A dekleti sta navajeni verjeti v dobronamernost in iskrenost ljudi, še bolj pa ju mika obet tega, da bosta končno nekoga spreobrnili v vero. In tako vstopita.

Majhna hišica v svoji skromni notranjosti (po zaslugi odlične scenografije in fotografije) skriva cel svet: edino okno v dnevni sobi je miniaturno in skoraj pod stropom, v stenah je kovina (ki onemogoči telefonski signal), ključavnico in luč pa upravlja zapleten mehanizem – pozabite na šarm podeželske koče, to je klasična hiša groze.

Ko se v dekletih končno sproži alarm in se poskušata vljudno izvleči iz pogovora, ju gostitelj s serijo preprek, izmikajočih se odgovorov in versko obarvanih ugank postavi pred dejstvo: njun edini (potencialni) izhod iz situacije bo teološka razprava.

Heretik ima zelo visokopotezne nastavke o razkritju "edine prave religije" in teološkem diskurzu, a v resnici ne seže dlje od ugotovitve, da je vsaka religija prevara (ali pa vsaj droga za množice). Kljub temu pa Grant v svoje filozofske diatribe zakorači s takšno pedantnostjo in žarom, da je Reeda sprva zelo lahko odpisati kot ekscentričnega, družbeno neprilagojenega, a neškodljivega profesorja. Svoje neprostovoljno občinstvo zasuva s prozornimi metaforami, s podatki o zgodovini monoteističnih ver in celo z razglašeno različico komada Creep.

Ko mu sestra Barnes ugovarja v posameznih teoloških postavkah, je vidno impresioniran, skoraj kot zadovoljen mentor – a v njegovih besedah je ves čas podton boja za nadvlado in neartikulirane grožnje. Reedu ni toliko do tega, da bi izpodbijal konkretne postavke mormonizma (misijonarki bi bili lahko denimo tudi scientologinji, Jehovovi priči ali kaj tretjega); to je tista vrsta moškega, ki predvsem hoče imeti zadnjo besedo, dokazati nemočnemu občinstvu, da je neprekosljiv genij manipulacije in logičnega diskurza.

Si lahko dekleti z dovolj lucidnimi protiargumenti v korist vere izprosita pot na svobodo? Se iz te sobe pobega sploh da priti v enem kosu? Reed od njiju pričakuje kategorično, binarno odločitev za vero ali nevero; ni sposoben sprejeti, da je verovanje lahko cel spekter občutij in mnenj, ki se ne skladajo nujno z vso doktrino določene cerkve.

Razpoloženje se počasi, skoraj neopazno spreminja: vzdušje postaja zlovešče in nevarno, Grant pa subtilno zdrsne iz ekscentričnega samotarja v psihopatskega blazneža. V drugi polovici filma bomo teoretskim razpravam dodali nekaj eksplicitnega nasilja in celo duhovitih dovtipov, ki so predvsem posledica tega, da sestri nista samo dvodimenzionalen arhetip cerkvenih miši, ampak dve zaokroženi osebi iz mesa in krvi, ki trčita ob antagonistovo samovšečnost in nadutost. (Prav tako nista tipičen plen grozljivk in v paniki ne ukrepata tako butasto, kot narekujejo obrazci žanra.)

Scenarij se inteligentno poigrava z gledalčevo naklonjenostjo: tudi če bi Reedovim izvajanjem na neki točki radi dali prav (precej učinkovito izpostavi hipokrizijo in dvojna merila Cerkve), film podčrta marginalizacijo in posmeh, ki so jih (nekatere) religije deležne v sodobni družbi. Do mladih misijonark lahko čutimo samo zaščitniško skrb.

Zgodba ima klasično strukturo: trije glavni liki, tri sobe, eno samo popoldne in noč. Ena sama lokacija je na filmu redko videti tako razslojena in raznolika kot v Heretiku. Direktor fotografije Chung-hoon Chung se žanru pokloni z nekaj izjemnimi kadri, oblitimi s svetlobo sveč in prežetimi z odtenki modrine. Tudi versko podobje in simbolika sta uporabljena zelo skopo, na primer z bližnjim posnetkom žebljev, zabitih v les.

Morda boste ob koncu Heretika razočarani nad banalnostjo, preprostostjo "skrivnosti", ki jo je vernicama sklenil razkriti Reed – a ravno v tem je poanta. Reed je, pod črto, samo še en sadistični serijski morilec, le da je svoje zlo sklenil okrancljati z odlomki svetih knjig in (šepave) primerjalne religiologije. Še več, v svojem razpredanju Reed navrže kar nekaj neumnosti; teorija, da je zgodnje krščanstvo večino elementov Jezusovega življenja nabralo iz starejših poganskih religij, je bila že davno ovržena. Heretik tako dekonstruira mit zlobnega, karizmatičnega genija: lahko si zloben, ne da si posebej briljanten ali erudit. Vse Reedovo govoričenje ne more prikriti pritlehnosti njegovega stremljenja.

Tista resnična groza ne izvira iz strahu za lastno usodo (beri: za posmrtno življenje) – prava groza se skriva v rigidnosti dokončnih, kategoričnih prepričanj. Vsak vase zaverovan narcisoid je toksičen, pa naj bo ateist ali pa verski blaznež.

Ocena: 4