V jedru filma Hitler vor Gericht (Hitler na sodišču) je vprašanje, kako je vendar mogoče, da se je Hitler tako neovirano lahko vzpenjal po lestvici politične pomembnosti oziroma zakaj niso očitnega prekucnika zatrli že v kali. Za dejanje upora proti oblasti, kar je puč v münchenski pivnici leta 1923 seveda bil, bi moral Adolf Hitler po pravilu moral dobiti smrtno kazen. Pa je ni; še več, iz zapora so ga izpustili že po devetih mesecih in po izpustu je bil povsem svoboden. Nihče ga ni nadziral in njegov projekt utrjevanja in širjenja je šel dalje kot po maslu.
Razvoj umetnosti propagande v MünchnuVeliki pomen dogodkov v letih 1923 in 1924 poudarja tudi Hitlerjev biograf Ian Kershaw z univerze v Sheffieldu. "'Firerjev' kult ne bi imel nikakršnih možnosti za uveljavitev. Radikalna desnica bi ostala razcepljena in do Hitlerjeve diktature verjetno nikoli ne bi prišlo," o izgubljeni priložnosti za preprečitev nacistične strahovlade pripoveduje Kershaw. Na začetku počasno, nato pa vedno hitrejše in odločno prodiranje Hitlerjevega nacističnega gibanja v njegovem münchenskem obdobju je zanimivo predvsem zato, ker je šlo pravzaprav za obdobje Hitlerjevih političnih eksperimentov. V Münchnu je oblikoval svojo politično taktiko in v tem oziru predvsem preučeval moč in načine politične propagande, s katero je nekaj let pozneje zavzel Nemčijo.
Bistvo te propagandne umetnosti, ki ga je naredila boljšega politika od drugih, je Hitler zapisal v Mojem boju: "Umetnost propagande je prav v tem, da s tem, ko dojame čustveni predstavnostni svet velikih množic, vzbudi pozornost in najde pot do srca širokih množic. Naši pametnjakoviči tega ne morejo dojeti, kar dokazuje njihovo miselno lenobo ali domišljavost. /.../ Sposobnost dojemanja velikih množic je precej omejena, razumevanje pa precej majhno, nasprotno pa je pozabljivost velika. Zaradi tega se mora vsaka učinkovita propaganda omejiti le na nekaj točk in jih kot gesla toliko časa uporabljati, da si bo tudi zadnji pod določeno besedo lahko predstavljal prav tisto, kar hočemo mi."
Mila kazen za Hitlerja v leglu desničarjev
Vendar do tega političnega poskusa ne bi nikoli prišlo, če ga ne bi omogočilo bavarsko sodstvo. Film bavarske televizije (Bayerischer Rundfunk) v režiji Bernda Fischerauerja se zato sprašuje prav o dogajanju na sodnem procesu. Zakaj so bili bavarski pravniki tako blagi; zakaj so pokazali skoraj sočutje do Hitlerja? Znano je, da je bila Bavarska po prvi svetovni vojni 'leglo' skrajnih desničarjev, da za ideje o vnovičnem vzponu Nemčije sredi njej sovražne Evrope ni bilo težko navdušiti množic vojnih veteranov. Te je 'mučilo' predvsem to, da Nemčija vojne ni izgubila na bojišču, ampak s podpisom kapitulacije. Zato jim je bilo Hitlerjevo prigovarjanje o nujnem preporodu bojevitosti Nemcev in o njihovi sposobnosti za boj za osvojitev Evrope blizu.
K tej gorečnosti je veliko pripomogel tudi Hitlerjev igralski talent. "Celotna zadeva je bila farsa. Vsakemu Hitlerjevemu govoru je sledil aplavz. Bilo je kot v teatru. Pa vendar je bil to teater spora, iz katerega je zrasla največja katastrofa 20. stoletja," je o sodnem procesu proti Hitlerju povedal Werner Reuss, vodja izobraževalnega programa bavarske televizije. Ta tragikomični sodni teater bo prvič na ogled aprila naslednje leto, ko bo ob 85. obletnici procesa premiera filma Hitler na sodišču.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje