Popolni neznanec je ena od tistih glasbenih biografij, ki na prvo mesto dejansko postavljajo glasbo: zastavljen je kot pesmarica, ki se sprehodi skozi nabor ključnih uspešnic Boba Dylana; na platnu verjetno ni pet minut, v katerih se ne bi pojavil vsaj en komad. Film je tako bolj kot kar koli drugega platforma za pevsko in igralsko revijo Timothéeja Chalameta, ki je bil pravkar zasluženo nominiran za oskarja. V maniri Joaquina Phoenixa (Hoja po robu) in Jamieja Foxxa (Ray) se potopi v lik Dylana – zadene ne samo njegov stisnjeni in momljavi glas, ampak tudi sarkastičen polovični nasmešek, pogled izpod čela, držo telesa, ki sugerira večno umikanje pred svetom. Njegova upodobitev nikoli ne deluje kot karikatura ali zgolj prazno oponašanje – krivdo za to, da je filmski Dylan reduciran bodisi na razdraženo zajedljivost ali pa hladno nonšalanco, pripisujem praznini v srcu scenarija, ne pa Chalametovi igralski nezadostnosti.

Onkraj glasbe film režiserja Jamesa Mangolda namreč ne ponuja prav veliko. Priznati mu je treba sicer, da se ne skuša stlačiti v tipičen obrazec zvezdniških biografij, ki praviloma sledijo standardnemu loku sunkovitega vzpona, nato pritiska slave, morda ustvarjalne krize ali odvisnosti od substanc in končnega tragičnega zatona. Popolni neznanec raje pod drobnogled vzame eno samo kratko poglavje v glasbeni zgodovini, obdobje med letoma 1961 in 1965, ko je Bob Dylan stopil na sceno folkglasbe, na njej zavzel nesporni primat in na koncu "preklopil" na elektriko, kar je povzročilo tektonski premik na sceni – vsaj, če verjamemo knjigi, ki je bila predloga za scenarij, Dylan Goes Electric! Elijah Wald je v njej zgradil enega klasičnih popkulturnih mitov: festival folkglasbe v Newportu leta 1965 naslikal kot monumentalen trenutek Dylanovega preloma s starimi mojstri, kot sta bila njegova mentorja Pete Seeger (Edward Norton) in Woody Guthrie (Scoot McNairy). Občinstvo ob tem bodisi ogorčeno tuli in ga zmerja z judežem ali pa zija z odprtimi usti; Seger skoraj poseže po sekiri, da bi presekal ozvočenje; okrog mešalne mize izbruhne pretep. Skratka, kataklizmično.

V srcu filma pa ves čas ostaja velika, nerazrešena uganka: Bob Dylan. Mangold ne naredi veliko, da bi zares odstrl opno, ki nas loči od enega največjih kantavtorjev našega časa. To je bil od nekdaj del Dylanovega čara – glasba je genialna, človek, ki stoji za njo, pa nam ostaja odmaknjen in tuj. To ni zgolj scenaristična površnost: Dylan nagovarja z glasbo, kot človek pa je, z besedno zvezo iz njegove največje uspešnice, a complete unkonown (popolni neznanec). (Na dekletih, denimo, preizkuša laž, da je prve izkušnje s šovbiznisom pridobival v lunaparku.)

Z vzponom kariere Dylan kmalu na lastni koži občuti, kako ga tako občinstvo kot industrija hočeta stlačiti v ta ali oni lično etiketiran predalček – od tod izvira njegova vse bolj trmasta odločenost, da ne sprejema nobene lahko opredeljive identitete.

Ob nedoumljivost osrednjega lika je trčil že Todd Haynes s svojim – veliko drznejšim – konceptualnim filmom Bob Dylan: 7 obrazov (I'm Not There, 2007), v katerem je glasbenikovo protejskost ilustriral z uporabo različnih igralcev. Haynes je dojel bistvo učinkovite glasbene biografije: ta nikoli ne bo stoodstotno zvezda zgodovinskih dejstev; posamezni detajli bodo vedno zabrisani ali prirejeni. Zakaj ne bi torej merili vsaj na čustveno resnico zgodbe, na nekonvencionalen in drzen avtorski projekt, ki razume avantgardnost svojega subjekta?

Širšo sliko dogajalnega časa Mangold vestno zapolni z omembami kubanske raketne krize, atentata na predsednika Kennedyja, pohoda na Washington ter z raznimi slikovitimi kostumografsko-scenografskimi detajli šestdesetih. Kljub temu samo na najbolj površen in klišejski način tematizira Dylanovo mesto na presečišču popularne glasbe in politike; skoraj v celoti preskoči obtožbe, da je Dylan z odklonom od folkglasbe "izdal" politični aktivizem in avtentičnost svoje nekdanje srenje. Mangold se tako zelo osredini na poteze Dylanovega odljudnega značaja, da pozabi pojasniti, zakaj je bil dejansko polarizirajoča, kontroverzna figura. Posledično je – iz filma – težko zares razumeti, zakaj je njegov nastop v Newportu leta 1965 nosil tako težo.

Mangold se prav tako ne ukvarja zares z vprašanjem, kako je Dylanovo ustvarjalnost pregnetel vpliv mentorjev in žensk v njegovem življenju. Ko še neznani Dylan roma k svojemu idolu, Woodyju Guthrieju (Scoot McNairy), je ta že priklenjen na bolniško posteljo in zaradi posledic Huntingtonove bolezni oropan sposobnosti govora. Od Monice Barbaro v vlogi Joan Baez je skoraj nemogoče odvrniti pogled, kadar se pojavi pred kamero, a v resnici Baez Mangolda zanima predvsem kot Dylanova bosta-ali-ne-bosta ljubimka. Potem je tu še Elle Fanning kot Sylvie Russo, Dylanovo dekle, ki je z njim še od prvih uspehov. (Ustvarjalci so liku spremenili ime, da bi zaščitili njeno zasebnost.) Fanning iz te klišejske vloge naredi največ, kar se je dalo, a dejstvo ostaja, da je Sylvie večino časa obsojena na to, da Boba opazuje bodisi obožujoče ali pa s solzami v očeh, ker se zaveda, da jo bo "prerasel" in ji spolzel med prsti. Prizor njunega končnega razhoda je melodramatičen in neiskren, saj skuša kar naenkrat iztisniti iskrena čustva iz lika, ki je ves čas zasidran v hladnem cinizmu.

Zdi se, da sta obe ženski v filmu prisotni predvsem zato, da ilustrirata Dylanov fokus na glasbo, ki izrinja preostale plati njegovega življenja: večkrat ga vidimo, kako se izvije iz postelje, ki si jo deli z dekletom, in sklonjen nad kitaro ustvarja nov komad. "Ampak v bistvu si kar kreten, kajne, Bob?" je zelo priročna Joanina karakterizacija, ki povzame njegov odnos do žensk.

Popolni neznanec sklene ljubezenski trikotnik ponazoriti na skoraj enak način kot zgoraj omenjena Hoja po robu (2005) – manj presenetljivo, če vemo, da je oba filma režiral Mangold. Tudi v Cashevi biografiji protagonist (Joaquin Phoenix) z duetom It Ain’t Me Babe svoji partnerici v zakulisju zelo nazorno pokaže, da je s srcem in mislimi že drugje. (Za dodatno zmedo se tudi v tem filmu pojavi Johnny Cash, le da ga tokrat igra Boyd Holbrook.)

Na koncu se je nemogoče izogniti vprašanju, komu je Popolni neznanec sploh namenjen. Mladi Chalametovi oboževalci, ki se bodo prvič srečali z Dylanom, bodo težko razumeli, zakaj je bil ta zajedljivi tip tako zelo poseben. Pod črto je Dylan v tem filmu predvsem samovšečnež, brezbrižen v odnosih do bližnjih, spregledan pa je kot ključen politični akter svoje dobe. Zvesti oboževalci, po drugi plati, bodo najbrž razdraženi nad prirejanjem zgodovine in izpuščenimi poglavji. Ikonoklast Dylanovega kova bi si zaslužil pogumnejši film, tak, ki iz "neznanca" pod žarometi ne bi naredil samo prazne množice.

Ocena: 3,5