Ob 23. Festivalu gejevskega in lezbičnega filma, ki poteka v okviru društva Škuc, smo se pogovarjali s Tratnikovo, eno od soorganizatorjev in soselektorjev festivala (sodelovali so še Brane Mozetič, Mojca Rugelj in Igor Španjol), na katerem je letos v središču azijska LGBT filmska produkcija.

Festival je letos vstopil v svoje 23. leto. Kakšne spremembe opažate v vseh teh letih, zlasti kar zadeva zanimanje/odnos občinstva do festivala?
Obisk in zanimanje za festival sta v vseh teh letih nihala. To je bilo delno povezano tudi s prostorskimi težavami, saj je festival lezbičnega in gejevskega filma potem, ko je izgubil svoj domicil v Cankarjevem domu, nekaj let potekal v bolj zasilnih prostorskih razmerah v Galeriji ŠKUC in v Kapelici na Kersnikovi. Šele zadnja leta se je ustalil v Kinoteki in zdaj redno domuje v Kinodvoru. Zanimanje za alternativnejše umetniške prireditve je v devetdesetih začelo polagoma usihati, kar se pozna tudi na našem festivalu. Temu nemalo botrujeta vsesplošna komercializacija okusov in ogled filmov v multipleksih, ki so povezani z vsestranskim zabavanjem občinstva. Tudi na našem festivalu imajo filmi, ki niso mainstreamovski ali pa so nastali v nezahodnih produkcijah, manj gledalcev in gledalk. Glede na to, da del festivala zadnja tri leta poteka tudi v celjskem kinu Metropol in v klubu koprskega Društva prijateljev zmernega napredka, pa seveda velja prišteti še tamkajšnje občinstvo.

Ko so letos na beneškem filmskem festivalu uvedli nagrado za film, ki najbolje pirkazuje homoseksualno tematiko oziroma vsebuje homoseksualno osebo, so se pojavili očitki, da s tem nagrada takšne filme kategorizira in jih hkrati razvrednoti. Zakaj so po vašem mnenju takšne nagrade in festivali vendarle potrebni, kaj je njihov glavni namen?
Ti očitki so običajni. Žal letijo na vse prireditve, ki poskušajo poudariti in izpostaviti segmente umetnosti glede na kakšno "(p)osebno okoliščino". Taki očitki letijo tudi na vsakoletni festival umetnosti Mesto žensk, ki pa je v Ljubljano pripeljal že vrsto izjemnih dogodkov. Taki festivali so potrebni iz več razlogov. Prvi je preprosto ta, da je na našem festivalu mogoče videti filme z lezbično, gejevsko, transspolno tematiko, ki jih sicer ne bi videli nikjer drugje. Kaj pa lahko nek umetniški dogodek razvrednoti še bolj kot dejstvo, da si ga ni mogoče ogledati? Festival je seveda filmski dogodek, hkrati pa tudi politični in socializacijski, saj je za mnoge tudi mesto prvega soočenja s svojo spolno usmerjenostjo in prostor za druženje. Vse to pa je v družbah, kjer so drugačni ali pa manj pogosti življenjski slogi še vedno tabuizirani in nevidni, zelo pomembno. Festival je tudi dogodek, ki predstavlja sicer univerzalno umetnino v njeni razliki in ji tako podeli še nek drug naboj, kar je pa ne more razvrednotiti. Vsi, ki se pridušajo nad tako imenovano nepotrebno kategorizacijo filmov, knjig, predstav itn., pozabljajo, da bi vse te stvaritve v nekih splošnih okvirih najverjetneje ostale neimenovane in neprepoznane.

Bi lahko izpostavili katerega od filmov, predvajanih v okviru festivala, kot svojega favorita?
V tako raznoliki beri kratkih, celovečernih, dokumentarnih, igranih, starejših in zvečine novih filmov je seveda težko izpostaviti samo enega. Zelo me je presenetil južnokorejski gejevski film Brez obžalovanja (No Regret, 2006), ki odlično ujame socialne razmere v Seulu, hkrati pa film teče kot napeta kriminalka. Letos bomo odvrteli tudi starejšo francosko uspešnico Kot strela z jasnega (Coup de foudre, 1982), v glavnih vlogah igrata Isabelle Huppert in Miou-Miou, ki je mlajše generacije skorajda ne poznajo več. Povsem novo senzibilnost je v lezbični film gotovo vnesel otvoritveni tajvansko/kitajski film Tatu (Spider Lillies, 2007). Med dokumentarci naj omenim ameriškega z naslovom Kruto in nenavadno (Cruel and Unusual, 2006), ki je pretresljiva pripoved o transspolnih ženskah, ki so bile obsojene na preživljanje kazni v moških zaporih.

Festival ima letos "podružnici" tudi v Celju in Kopru. Očitno ste torej ocenili, da je dovolj porabnikov tovrstnih filmskih vsebin tudi izven prestolnice? Kaj pa druga kulturna ponudba, so geji in lezbijke, ki ne živijo v Ljubljani, prikrajšani za "svoje" kulturne in družabne dogodke?
Kar se tiče Celja in Kopra, so se sami ponudili za sodelovanje in izrazili željo, da bi delček festivala prinesli tudi v svoja kraja. Lahko bi rekli, da je LGBT populacija izven prestolnice prikrajšana za kulturne dogodke, žal, velikokrat tudi za dostojno vsakdanje življenje. Zato ne preseneča, da se mnogi odločijo za selitev v Ljubljano in tudi v tujino. Obratna pot, da bi se namreč homokultura udomačila tudi po drugih, manjših slovenskih krajih, bo verjetno še zelo dolga in težavna.

Letos ljubljanski župan Zoran Janković ni sledil tradiciji prejšnjih županj, ki sta festival vsako leto podprli tudi iz lastnih sredstev. Kje po vašem mnenju tičijo razlogi? Kako pa je v Ljubljani in Sloveniji s financiranjem drugih kulturnih vsebin z gejevsko in lezbično tematiko, vam je država naklonjena?
Uradna razlaga je bila, da je festival že dobil sredstva od MOL-kulture. Kar je res, vendar smo glede na tradicionalno naklonjenost ljubljanskih županj, ki sta temu festivalu namenili še kaj iz svoje malhe, pričakovali, da nas bo podprl tudi novi župan. Žal pa se to ni zgodilo. Zlasti v Ljubljani je veliko organizacij in dogodkov, ki tako ali drugače uveljavljajo vsebine z LGBT tematiko. Načelno bi lahko rekli, da podpora institucij obstaja, čeprav je praviloma skromnejša, glede na politične spremembe v teh institucijah pa včasih tudi izostane. Zato se lezbične in gejevske organizacije, založbe in druge iniciative, če je le možno, velikokrat odločajo tudi za evropsko finančno podporo.

Maja Kač in Alenka Klun