Jimou se predloge, komičnega trilerja Blood Simple (Krvavo preprosto) iz leta 1984, v katerem sta Joel in Ethan Coen napletla zgodbo o možu, ki najame morilca, da bi se odkrižal svoje žene in njenega morilca, dokaj zvesto drži. Razlika je le v tem, da je dogajanje prestavil v restavracijo z rezanci na divjem kitajskem zahodu, v provinco Gansu, in v zlate čase imperija.

Nobene treme pred Coenoma
57-letni režiser, ki je leta 1984 za svoj kontroverzni film Živeti dobil veliko nagrado žirije v Cannesu, je vloge v filmu A Simple Noodle Story razdelil znanim komikom s kitajske televizije in dialoge posejal s številnimi referencami na aktualne šale, ki krožijo po spletu. "Če bosta brata Coen film videla, ju bo nedvomno zabavalo, da sem se izvirnika lotil na povsem drugačen način," je Jimou napovedal v intervjuju za Beijing News. "Če bi kdo drug priredil mojo Hišo letečih bodal (Red Sorghum), bi me zelo zanimalo, kaj se bo izcimilo. Bolj ko skupaj postavljaš stvari, ki nimajo nobene pozveze med seboj, bolj zanimiv je rezultat."

Nenavdušeni recenzenti
To je prvi Džangov film po letu 2006, ko je posnel zgodovinski ep Prekletstvo zlate rože (pozneje je bil zaposlen s pripravami na slovesnost ob odprtju olimpijskih iger, za katero je prejel tudi mednarodno medijsko nagrado peabody za odličnost v elektronskem mediju). S premiero Prodajalne rezancev se je v kitajskih kinematografih začela praznična sezona, ki se konča sredi februarja s praznovanjem novega leta. Prvi štirje dnevi na velikih platnih so sicer nanesli dober izkupiček - 100 milijonov jenov (15 milijonov dolarjev) -, kritiki pa filmu niso preveč naklonjeni. Raztrgal ga je, denimo, priljubljeni recenzent Han Han, ki ga je primerjal s TV-filmom. "To je film, ki sodi v provincialne kinodvorane." Pri časopisu Hunan Daily so se strinjali: "Razen privlačnega detajla, da gre za priredbo bratov Coen, se zdi film precej prazen."

Pa kaj je narobe s komercialnimi filmi?
Džang, edini Kitajec, ki je bil kdaj nominiran za tujejezičnega oskarja (in to kar trikrat), se brani, da je "samo" navaden režiser, ki "bi rad počel, kar ima najraje." "Ko sem posnel The Story of Qiu Ju ali Živeti, so mi vsi ploskali in vzklikali, kako polne človečnosti so moje zgodbe. Takoj, ko naredim komercialen film, pa me napadejo, da sem se prodal."

"Taki so tudi mladi režiserji - le malokdo si upa priznati, da si želi snemati komercialne filme, kajti ti ne prinašajo nagrad." Džanga zagovarja tudi njegov producent Džang Veiping: "S tremi besedami se da povedati, kako je svet od nekdaj gledal na filme Džanga Jimouja: zavist, ljubosumje in sovraštvo." Jimou je bil na začetku svoje kariere v domovini resnično persona non grata (njegovi filmi so bili pogosto prepovedani), v zadnjih letih pa je postal prava institucija, ena najbolj znanih kulturnih osebnosti na Kitajskem. Poleg olimpijskih iger je pomagal režirati tudi proslavo na Trgu nebeškega miru, s katero je komunistična Kitajska 1. oktobra praznovala svojo 60-letnico.