Upam, da bodo gledalci prepoznali in začutili sporočilo. Mislim, da Slovenci sami ne zmoremo te kombinacije, tega čudnega grenkega, bridkega in nenadne svetlobe in sonca hkrati.
Ko si je Hvala za Sunderland najprej zamislil kot kratko zgodbo, Maksimovič zanjo ni imel večjih pričakovanj. Zanimanje je najprej pokazala TV Slovenija, oktobra ga je nagradila žirija Festivala slovenskega filma (film je prejel štiri nagrade), čeprav sprva mišljen le za male zaslone, pa prihaja komedija, ali bolje življenjska drama, prihodnji teden, 7. februarja, še na reden spored kinematografov.
- intervju z Gregorjem Bakovičem
- intervju z režiserjem Slobodanom Maksimovićem
Med smehom in bridkostjo
Film so si teden predtem lahko na premieri prvič ogledali vsi tisti, ki so za njegovo uresničitev zaslužni. Ikono slovenskega igralstva Štefko Drolc, ki v filmu igra dementno taščo glavnega junaka Magdo, je ob prvem ogledu filma ta popolnoma presenetil. Kot je za MMC povedala, jo je očarala celota, ki skozi ves smeh sproža neko bridkost. "Mislim, da ima Slobodan veliko zaslug s svojo vizijo, pogledom na svet, da mu je uspelo ujeti to čudno mešanico med smehom in žalostjo. Moram reči, da mi je zelo všeč. Upam, da bodo gledalci prepoznali in začutili sporočilo. Mislim, da Slovenci sami ne zmoremo te kombinacije, tega čudnega grenkega, bridkega in nenadne svetlobe in sonca hkrati," nam je po slavnostni premieri dejala igralka.
Drolčeva igra taščo Johana, vloga, ki je Gregorju Bakoviću prinesla vesno za najboljšo glavno moško vlogo. Igralec, ki mu je nagrado prinesla še vsaka od glavnih filmskih vlog, igra poštenega in naivnega delavca, ki ves čas niha na robu eksistence. Film mu sledi, ko se mu praktično vse zgrne na glavo – prijatelj Janez (Jernej Kuntner) mu pod obljubo življenjske naložbe zapravi denar, ki si ga je Johan brez vprašanja 'izposodil' od tašče Magde, zapusti ga žena (Tanja Ribič), ostane brez službe, v neuspelem poskusu samomora pa si poškoduje nogo in osamljen obtiči v razpadajoči hiši.
V filmu se lahko leti in pade
Film spretno niha med komičnim in tragičnim, realistični ton pripovedi pa je režiser prepletel z na trenutke nadrealističnimi prizori. To pa zato, ker gre vseeno za film, pravi. "Nisem snemal dokumentarca, ampak igrani film in rad imam svobodo, da kot avtor v filmu naredim, kar želim. V filmu lahko ljudje letijo, lahko padajo, jaz sem pa to zmanjšal na ustrezen nivo, ki je v določenih trenutkih lahko tudi realističen. Najbolj je to prisotno pri vlogi Magde, ki nekako tudi na koncu filma spreobrne vse na boljšo plat," nam je pojasnil Maksimovič.
Žanr komedije že sam po sebi obljublja srečen konec, vendar režiser ga vendarle ne razume tako. Sam bi film Hvala za Sunderland označil kot življenjski žanr, saj je tudi v življenju marsikaj tragično in komično.
"Humor je sladek premaz na grenki tableti"
Podobnega mnenja je Branko Djurić – Đuro, ki igra enega tistih ljudi, ki se brez pomisleka in slabe vesti spretno okoriščajo na račun nesreče drugih. Vlogo Zlatka je žirija Festivala slovenskega filma pohvalila kot inovativno ter igralcu namenila nagrado za najboljšo stransko moško vlogo. Podobno kot se mu Kajmak in marmelada ni zdela komedija, tudi v Hvala za Sunderland ne bi tako enoznačno umestil. Sam si humor predstavlja kot tisti sladek premaz na grenki tableti, ki omogoči, da jo človek lažje pogoltne.
Zgodba filma ustreza trenutnemu dogajanju v družbi, je zgodba malega človeka, ki se znajde na robu preživetja, v pomoč pa mu niso denarja željni brezvestneži. Vendar Đuro pravi, da je težav v naši družbi toliko, da bi morali posneti tisoč filmov na leto, da bi vse pokazali. "Vendar mislim, da namen filma ni, da kaže na probleme. Lahko tudi, ampak sam konkretno imam raje filme, ki me odvrnejo stran od težav. Morda sem v tem razmišljanju naiven," je iskren.
Da bi po življenju stopali optimistično
Jernej Kuntner meni, da je film dobra popotnica za te težke krizne čase. "Nikakor ne smemo gledati negativno, črno, s spodnje plati. Človek je ustvarjen zato, da gleda stvari z zgornje plati in jih rešuje. Mislim tudi, da nas glede na našo dolgo zgodovino čaka pozitiven izhod."
Slobodan Maksimovič, ki se je že s svojim prvim študentskim filmom, 1/2, prebil v sekcijo Tous Les Cinemas Du Monde filmskega festivala v Cannesu, nas je spomnil na krasno slovensko besedo 'upati'. Beseda ima lahko dvojni pomen - upati in si upati – in oboje moramo prakticirati, da nam bo lepše, je prepričan.
Johanova zgodba se prepleta tudi s pripovedjo o slave željni pevki Viktoriji, ki jo igra Eva Derganc, igralsko zasedbo pa sestavljajo še Primož Petkovšek, Martin Srebotnjak in Rafael Vončina. Filmsko dvorano je ganila tudi ena zadnjih filmskih vlog Poldeta Bibiča.
Pri snemanju filma, ki je v Portorožu prejel tudi glavno vesno za najboljši celovečerni film in vesno za montažo (to sta prejela Jurij Moškon in Milan Milošević), je sodelovalo še 24 drugih igralcev, 300 statistov in 60 članov ekipe. Direktor fotografije in snemalec je bil Almir Đikoli, avtor glasbe Nedim Babović, oblikovalec zvoka Robert Sršen, snemalec zvoka Samo Kozlevčar, scenografka Urša Loboda, kostumograf Marko Jenko, oblikovalec maske Anže Koši in direktor filma Janez Pirc.
Pred kom ima režiser večjo tremo, stroko ali javnostjo? Absolutno je strah pred oceno javnosti večji, pravi. "Stroka ima svoje kriterije in zelo sem ponosen in hvaležen, da sem jih zadovoljil ter dobil nagrado, ampak film se dela za ljudi. Upam, da bo zadovoljil tudi njihova pričakovanja."
Upam, da bodo gledalci prepoznali in začutili sporočilo. Mislim, da Slovenci sami ne zmoremo te kombinacije, tega čudnega grenkega, bridkega in nenadne svetlobe in sonca hkrati.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje