Ethan in Joel Coen sta leta 1991 v Cannesu nastopila z Bartonom Finkom, ki jima je prinesel kar tri nagrade (zlato palmo za najboljši film, nagrado za najboljšo režijo in glavno vlogo). Nekateri kritiki so bili prepričani, da je bil trojček pretiran, a v Cannesu od takrat vsak film lahko tekmuje za največ dve nagradi.

Dogajanje Bartona Finka je postavljeno v leto 1941. Naslovni junak (telo mu je posodil John Turturro) pisateljsko kariero začne na Broadwayu. Iz drugega dela države dobi mikavno ponudbo, da bi postal filmski scenarist, Fink tako odpotuje na zahod ZDA, kjer se naseli v čudnem in temačnem hotelu.

Vodja velikega studia Jack Lipnick (Michael Lerner) mu da nalogo pisati o življenju rokoborca. A pisanje se ne premakne z mrtve točke, zbrati se ne more zaradi glasnega soseda Charlieja (John Goodman), pomagati pa ne more niti producent Ben Geisler (Tony Shalhoub) niti "izkušeni" scenarist Bill Mayhew (John Mahoney). Motivacijo nenadoma najde v Mayhewovi tajnici Audrey (Judy Davis), v družbi katere preživi noč. Ko se Barton naslednje jutro zbudi, ob sebi najde zverinsko umorjeno telo ...

A to je le začetek preobratov in številnih bizarnih dejanj, ki sledijo. V sredo dogajanja iz vseh smeri letijo nenavadni prizori (goreč hotel), citati (številnih velikanov poezije) in številna namigovanja na okrutne umore. Kolaž nenavadnosti pa se pravzaprav konča nenavadno mirno in notranje zaokroženo (z resničnim prizorom, ki ga prej stalno opazujemo na edini sliki v Finkovi sobi).

Barton Fink ponuja malo morje tem in interpretacij, ki se večinoma vrtijo okrog (pekla) filmskega ustvarjanja. Brata sta nekaj mesecev pred tem filmom v mukah pisala in snemala Millerjevo križišče. Njune težave, ustvarjalne blokade in številne preostale ovire na poti "od ideje do izdelka na platnu" so postale temelj Bartona Finka. Scenarij je bil spisan v treh tednih, ekspresno pa sta potekala tudi snemanje in montaža.

Notranjost hotela odseva pekel samega ustvarjalca, pekel pa predstavlja tudi časovni kontekst (v času dogajanja namreč poteka napad na Pearl Harbor). Nič kaj bolj vzpodbudne (ali svobodne) niso niti Lipnickove besede: "Vse, kar boš napisal, bo postalo last našega studia. In naš studio ne bo produciral ničesar, kar boš napisal." Ponižanje oziroma skorajda sužnjelastniški odnos pisec - studio brata le še potencirata s primerjavo Los Angeles - New York, kjer je prvi kraj predstavljen kot zlagan, umeten in manipulativen.

Razlaga Bartonove usode pa leži pravzaprav v njem samem. Ves čas namreč javno in jasno razlaga, da je njegova velika želja "razumeti preprostega človeka", v resnici pa tega ne zna, niti s svojimi dejanji noče, kar mu nenazadnje očita tudi Charlie.

Kratke in sladke:
- Lik Bartona Finka ohlapno temelji na piscu Cliffordu Odetsu, ki je najprej delal na Broadwayu, pozneje pa v Hollywoodu.
- Hotel Earle naj bi bil simbol za pekel. Lik Cheta (Steve Buscemi) je v enem kadru uprizorjen, kot da se vzpenja iz podzemlja. V dvigalu je trikrat omenjena številka 6.

- Barton Fink je na Broadwayu "zaslovel" z igro "Bare Ruined Chiors". Zadnja poved v igri se ponovi tudi v zadnji povedi scenarija, ki ga Fink napiše.

- Brata sta številne like pisala v mislih na določene igralce (Turturro, Goodman, Buscemi in Jon Polito). Omenjeni igralci predstavljajo jedro najbolj priljubljenih igralcev obeh bratov, saj sta jih najela tudi za druge njune klasike (Millerjevo križišče, Veliki Lebowski, Mož, ki ga ni bilo, Kdo je tu nor? ...).

- Med imena, ki redno sodelujejo z bratoma, sodi tudi Frances McDormand (žena Joela Coena). V Bartonu Finku jo gledalci "le" slišijo v gledališču.