Pisanje scenarijev kot delo za tekočim trakom, negotovo čakanje na odkup dela, predvsem pa sistem, ki stalno prinaša nove zvezde, hkrati pa mačehovsko povsem zanemari svoje prejšnje junake. Tak primer se je v filmski zgodovini najbrž še najbolj poznal s prihodom zvoka na filmsko platno, ki je povsem zasenčil (in pokopal) svet nemega filma.

Scenarij se je dopolnjeval iz dneva v dan
Kultni režiser Billy Wilder je v Bulvarju somraka predstavil izjemno večplastno zgodbo o Hollywoodu kot o kraju, ki ga sestavljajo predvsem iluzije. Zaradi sporne teme (kdo v filmski srenji bi si na prelomu 40. in 50. let želel posneti "črni film" o samem sebi) je moral Wilder delati previdno. Zaradi strahu pred cenzuro je scenarij skupaj s Charlesom Brackettom pisal v fragmentih. Na prvi snemalni dan sta napisala (oziroma pokazala) le približno tretjino scenarija in ga nato po delih počasi dopolnjevala.

Prihod zvoka pokopal "stari svet"
Bulvar somraka prinaša zgodbo o odcveteli zvezdi nemega filma Normi Desmond, ki je s prihodom zvoka ostala živa le še v filmski zgodovini. Živi dobesedno v preteklosti, v zaprašenem dvorcu, kjer zanjo skrbi butler ter nekdanji režiser in mož Max von Mayerling. Hkrati ji ohranja iluzijo o njeni veličini, saj ji projicira filme, v katerih je nekoč blestela.

Ključni dogodek - izbira igralcev
Največji izziv Bulvarja somraka leži v avtentičnosti. Wilder je s premišljeno izbiro igralcev poskrbel, da njegov film ni le soliden žanrski izdelek, temveč nekaj, kar utelešuje in presega filmski čas po koncu druge svetovne vojne. Normo je upodobila Gloria Swanson, Maxa pa Erich von Stroheim. Prva je bila tudi v resnici zvezda nemega filma, ki se je ob prihodu zvoka povsem izgubila. Drugi je bil izjemni režiser istega obdobja. Na isti zgodovinski točki se je tudi sam izgubil, stik s filmom je obdržal kot igralec, a v številnih manjših vlogah, kjer je upodabljal nemške like.

Spoznajte "klub voščenih lutk"
Wilder je z omenjenima igralcema zgradil prepričljivi temelj, ki jima je dodal še nekaj podobnih draguljčkov. Norma tako redno igra bridge s svojim "klubom voščenih lutk" - Buster Keaton, Anna Q. Nilsson in H. B. Warner - nekoč vsi zvezde nemega filma, zdaj le še medle kreature. In prav vsi igrajo samega sebe. Nikomur ni bilo treba igrati in film je s tem tudi največ pridobil.

Obupani scenarist sam izbere svojo usodo
Svet glavne junakinje je tako eno samo "pokopališče". Razlog, da gledalec spozna ta svet, je v nepreveč uspešnem scenaristu Joeju Gillisu (William Holden). Ta v begu pred svojimi "oderuhi" zbeži na posest Norme Desmond. Ko ta ugotovi, da gre za scenarista, spet jasneje zaživijo njene sanje, ki so močno prepletene s fantazijo in iluzijo. Želi si spet vrnitve na veliko platno, kjer bi zasijala v polnem sijaju. Obupani scenarist, ki v zmedeni in "ostareli starki" (mentalni in ne vizualni) vidi priložnost za svojo finančno korist, seveda zgrabi ponujeno, kar pomeni, da se začne odvijati nenavadni klobčič.

Gillis se pozneje zaplete v zvezo z mlado scenaristko Betty (Nancy Olson) in ima možnost "ubežati" Norminemu svetu. A ta zna kot močna luč nase prikleniti "vešče" (tako Maxa kot Joeja), ki ji dajejo energijo in ohranjajo večno iluzijo. Bizarno, groteskno, nepozabno.

Kratke in sladke:
- Za vlogo Joeja Gillisa je pogodbo že podpisal Montgomery Clift, a si je pozneje premislil. Eden izmed razlogov naj bi bil v govoricah, da ima tudi sam v resnici zvezo z mnogo starejšo žensko.
- Gloria Swanson in Erich von Stroheim sta tudi v resnici sodelovala v vlogi igralke in režiserja. To je bilo leta 1929, ko je luč sveta ugledal film Kraljica Kelly.
- V vili Norme Desmond so razstavljene številne slike, ki spominjajo na njeno slavno preteklost. Veliko večino le-teh je prispevala prav Gloria Swanson.
- Za razvoj kariere Glorie Swanson je bil najbolj zaslužen režiser Cecil B. De Mille, ki je "preživel" novo rojstvo filma. Režiser nastopi tudi v filmu, kjer Normo Desmond imenuje "young fella" (mladi kolega). De Mille je z enakim vzdevkom klical tudi Glorio Swanson.