Občutek krivde, sociopati, nesprejetost v družbi, pokvarjenost družbe same in pogosto sodelovanje z Robertom De Nirom sodijo med najpomembnejše lastnosti Scorsesejevih del. Vse te na najboljši način odseva Taksist.

Nočna "sodrga" mu para živce
Travis Bickle (Robert De Niro) je nekdanji marinec, ki se po vojni v Vietnamu težko znajde v New Yorku. Živi sam, staršem laže o svojem življenju, v prostem času poseda po kinodvoranah, kjer vrtijo erotične filme. Ker ima kronične težave z nespečnostjo, sprejme službo nočnega taksista. Prizadeto opazuje nočno življenje, prepričan je, da je na ulicah vse preveč "moralno sprijene sodrge". Spoprijatelji se s politično aktivistko Betsy (Cybill Shepherd), ki pa se ga nekaj zmenkih hitro ustraši in prekine stike. Pozneje spozna 12-letno prostitutko Iris (Jodie Foster) in njenega zvodnika Sporta (Harvey Keitel). Ko je pri reševanju mlade Iris neuspešen, se v njegovi glavi nekaj dokončno "premakne".

De Niro v svoji najboljši izdaji
Taksist je briljanten na skorajda vseh ravneh. "Kriv za to" je De Niro, ki je v 70. in začetku 80. let nanizal sijajen opus (Boter 2, Lovec na jelene, Podivjani bik). Morda je šel v Taksistu najdlje. Opazujte le njegovo obrazno mimiko, ki prinaša mnogo čustev - od tihega voznika, ki z gnusom opazuje ulice New Yorka; mladega moškega, ki zapeljuje žensko; presenečenega fanta, ki ne razume, s čim je razburil dekle; pa do psihopata, ki v svojem smehu skriva marsikaj. Na koncu seveda nikakor ne moremo mimo antologijskega prizora, v katerem se pogovarja sam s seboj.

Večplastni konec
Svoj delež je seveda dodal tudi Scorsese, ki svoj izdelek pretanjeno gradi in nadgrajuje. Pri tem si pomaga s številnimi nočnimi posnetki velemesta ter spremljajočo glasbo. Taksist je eden od tistih filmov, ki visoke in trdne temelje tudi uspešno zaokroži. Tako zadnji prizor, kjer ga mediji označijo za junaka lahko razumemo na dva načina - kot resnico ali zgolj njegove sanje. Morda pravo interpretacijo razkriva občutno spremenjena glasbena podlaga, vsekakor pa zaokroži portret "nekega taksista v nekem velemestu."

Kratke in sladke:
- Scenarist Paul Schrader je idejo dobil, ko je prebral dnevnik Arthurja Bremerja, ki je bil obsojen umora Georgea Wallaca, politika s predsedniški ambicijami. Ko je Schrader leta 1972 napisal scenarij, je bil star 26 let. Toliko je star tudi lik Travisa, toliko pa je bil tudi leta 1976 (ko je film prišel na platna) star Bremer.
- Del motivov pa prihaja tudi iz Schraderjeva zgodnješega življenja, ko v svojem scenarističnem poslu ni bil uspešen (erotični filmi, obsesija s pištolami ...).
- Projekt je bil najprej zaupan Brianu De Palmi, a ko so producenti videli Mean Streats, so režijo zaupali Martinu Scorseseju (pod pogojem, da glavno vlogo odigra Robert De Niro). Nekaj časa sta bila v igri za vlogo Travisa tudi Jeff Bridges in Dustin Hoffman.
- Robert De Niro je v pripravah na vlogo tudi v resnici en mesec vozil taksi 12 ur dnevno. Hkrati je veliko bral o duševnih motnjah in boleznih.
- V znamenitem prizoru "Govoriš meni?" je v scenariju pisalo le "Travis gleda v ogledalo". Končni izdelek je nato nastal po zaslugi De Nirove interpretacije.
- Jodie Foster je tudi v resnici štela 12 let. V prizorih, kjer je "pokazala kožo", jo je zamenjala sedem let starejša sestra.