Vse to ponuja vsakoletni filmski festival v Miamiju. Letošnji, ki je že 26. po vrsti, prinaša še več svežine, tudi ostrine, na njem pa je bil v tekmovalnem programu kratkih filmov prikazan tudi zadnji film Jana Cvitkoviča Vem.

Miamijski festival se je začel 6. marca, direktorski stolček pa je tokrat zasedla Tržačanka Tiziana Finzi, nekdanja programska direktorica festivala v Locarnu in strokovna svetovalka beneškega festivala. "Letošnji program je provokativen in ni namenjen otroškemu občinstvu," pravi Finzijeva, "vsekakor je preizkušnja za domače občinstvo." Povsem drugačen program, ki ponuja možnost spremembe, bo preizkušnja tudi za Finzijevo, ki je v sončno mesto zabave pripeljala množico najboljših filmov z vsega sveta, da bi izpolnila misijo festivala: povezati različne kulture, negovati medkulturno strpnost in razvijati demokratično platformo, kjer bi se še naprej spodbujala in razvijala izjemna filmska nadarjenost.

Na festivalu, ki so ga med drugim obiskali Luc Besson, Wim Wenders, Helen Hunt in Spike Lee, je bilo letos prikazanih več kot 130 celovečercev, kratkih filmov in dokumentarcev iz več kot 40 držav. Odprtje 26. edicije je bila v Gusmanovem centru za scenske umetnosti v osemdeset let starem miamijskem gledališču (Olympia Theater, 1926), kjer se je zavrtel glamurozni dokumentarec Valentino: zadnji vladar. Film slika 45 let legendarnega oblikovalca visoke mode ter njegov odnos z občasnim ljubimcem in dolgoletnim poslovnim partnerjem Giancarlom Giammettijem.

Nagrade so odnesli …
Letošnja žirija je nagradila italijanski film Il passato e una terra straniera (Preteklost je tuja zemlja), režiserja in scenarista Danieleja Vicarija, prav tako tudi glavnega igralca v tem filmu. Nagrado fipresci si je tokrat zaslužil De Ofrivilliga (Neprostovoljno), film mladega režiserja Rubena Östlunda iz Göteborga. Občinstvo pa je najbolj prevzel film Poljubi režiserja Lancea Dalyja in irsko-švedske koprodukcije. Film o nemožnosti pobega nekateri primerjajo z Izgubljeno s prevodom, le da sta glavna igralca desetletna Irca. Čeprav tudi tu poljubi simbolizirajo upanje in ljubezen, ne gre za romantiko, pravi Daly, saj s poljubom lahko daš ali pa vzameš.

Neorealistično pripovedovanje zgodb
Festival je s Finzijevo dobil bolj mednarodni pridih, v mesto je prišlo več tujih režiserjev, med njimi kar nekaj tistih, ki nadaljujejo trend neorealističnih pripovedovanj zgodb, z intimnimi portreti značajev ali s fiktivno zgodbo usmerjajo na družbeni diskurz in na to, kako ti družbeni diskurzi strukturirajo pomene. Čeprav še intenzivneje spodbuja vso mednarodno filmsko proizvodnjo, pa še vedno ohranja poseben poudarek na latinskoameriški in produkciji v španskem jeziku. Letos so tu Celia the Queen (Kraljica Celia), dokumentarec o življenju in delu legendarne kubanske salsa pevke Celie Cruz, El nido vacio (Prazno gnezdo), argentinska komedija o zdolgočasenem paru srednjih let (Cecilia Roth in Oscar Martinez); Una semana solos (Teden dni sam), zgodba o argentinskih otrocih iz predmestja, ki ostanejo prepuščeni sami sebi in svoji zabavi, ko starši odidejo na počitnice, Cachao: Uno Mas (Cachao, še eno!) , portret kubanskega basista Israela ''Cachao'' Lopeza, ki ga je občinstvu predstavil domačin, Andy Garcia, ki ima vlogo tudi v filmu. Festival sta obiskala že Demi Moor, ki je predstavila svoj novi film Flawless (Brezhiben) in Willem Dafoe, Kirstus iz Scorsesejeve Zadnje Kristusove skušnjave (1988).

Vsekakor se festival z novo direktorico postavlja na oster rob, z novimi filmi, kot so kubanski Paraiso (Raj) o posledicah seksualnega turizma na Kubi, čilskega filma o serijskemu morilcu Tony Manero, ali pa Afterschool (Po šoli) komaj 25-letnega režiserja Antonia Camposa s sodobno tematiko vojerizma generacije youtuba.

Za življenjsko delo nagrajen 'Kralj New Yorka'
Sporna je bila tudi nagrada za življenjsko delo, ki jo je festival namenil ekscentričnemu režiserju Abelu Ferrari (Angel maščevanja, Pokvarjeni poročnik, Odvisnost, Krvavi božič). Njegova retrospektiva je bila leta 2006 predvajana tudi na sarajevskem festivalu, ki ga je posebnež tudi obiskal. Petinpetdesetletni režiser je zaslovel s portreti nasilnega, kriminalnega, skorumpiranega rodnega New Yorka ter raziskovanja večnega odnosa med dobrim in zlim. Morda najbolj znan je njegov film Kralj New Yorka (King of New York, 1990) o patološkem mafijskem šefu v nepozabni upodobitvi Christopherja Walkna. Še bolj razvpit je film Mary (2005), filmu o filmu Tony, ki govori vstajenju in v katerem arogantni režiser Tony Childress (Matthew Modine) sam igra Kristusa, medtem ko Marie Palesi (Juliette Binoche) igra Marijo Magdaleno. V filmu se prepletata dve Ferrarovi najpogostejši temi - okrutnost življenja newyorških ulic in duhovnost v nerazdružljivem odnosu z odrešenjem. V Miami pa je prišel z dokumentarcem Chelsea on the Rocks (2008), s filmom o hotelu, ki ga opeva Leonard Cohen in o katerem krožijo zgodbe o duhovih.

Kaja Cencelj