Ni težave, ki je ne bi pozdravilo razkošno enoletno potovanje po najslikovitejših kotičkih sveta. Še kriza srednjih let bo magično izginila. Ne verjamete?

Prejšnji teden je svoj pohod po ameriških kinematografih začel najnovejši film "čednega dekleta" Julie Roberts. Gre za filmsko priredbo knjižne uspešnice Jej, moli, ljubi Elizabeth Gilbert, pisateljice, ki se je po ločitvi odpravila na enoletno "pot odkrivanja same sebe" po Italiji, Indiji in Indoneziji. In nato napisala uspešnico v večmilijonski nakladi, glavno junakinjo pa zdaj upodablja "težkokategorna" zvezda. Filmu, ki v slovenske kinematografe prihaja 23. septembra, je skoraj usojen uspeh (in velik zaslužek).

Tisto, kar je na prvi pogled videti (in v bistvu tudi je) osladno, a tudi privlačno ženskam, je to, da knjiga in film pripovedujeta zgodbo o ženski svobodi, iskanju sebe in prave ljubezni. Idealno izhodišče za dober zaslužek pri ženskah, nezadovoljnih s svojim življenjem, ki jih v "ponorelem sodobnem svetu" ni malo. Knjiga in film sta pravzaprav priročnika za samopomoč v malce drugačni embalaži. Dejstvo, da je avtorica knjige po ločitvi od moža od svojega založnika dobila denar za to "razsvetlitveno potovanje", na katerega je šla prav z namenom pisati spomine, je zgovorno. Kot je ugotovila neka bralka, se "avtorica samo dela, da je tvegala". Ni ravno "pustila vsega in se podala na pot".

"Priv-lit" - za uboga bogata dekleta
Knjiga sicer najprej ni bila velikanski uspeh, nato pa jo je odkrila Oprah Winfrey. Drugo je zgodovina - prodanih pet milijonov izvodov, prevodi v številne svetovne jezike ... Ni pa navdušila vseh. Ameriške feministke so prepričane, da knjiga spada v prikrito zvrst knjig za samopomoč, t. i. "priv-lit", literaturo privileginarnih. Ta izraz sta skovali Joshunda Sanders in Diana Barnes-Brown, kolumnistki revije Bitch, v kateri brezkompromisno kritizirajo vsako knjigo, film in osebo, ki potrošništvo skriva pod krinko iskanja sreče. Takšnih nasvetov, ki jih nudijo, namreč ni mogoče upoštevati, če ženska ni v privilegiranem položaju, ali bolj natančno: če ni bogata, nima kreditov, nima majhnih otrok ali staršev, za katere bi bilo treba skrbeti ...

Takšen je bil tudi film Pod toskanskim soncem z Diane Lane v glavni vlogi. Prijetna uspešnica, v kateri Američanka odpotuje v daljno, slikovito in spokojno Toskano, kjer iz stare toskanske hiše ustvari svoj mali raj, vsi se z njo brez težav sporazumevajo v angleščini, nato pa se še srečno zaljubi.

Sporočilo takšnih filmov je v bistvu enostavno: če želite biti srečnejše, pametnejše, bolj razsvetljene, uspešne in še kaj, morate zapravljati. Omislite si osebnega guruja, trenerja, koktejle s prijateljicami, daljna potovanja, drago kozmetiko, zdravo hrano, malo črno oblekico zvenečega modnega imena, ure joge, pilatesa, meditacije ... Če si to seveda lahko privoščite.

Marketinška kampanja v razcvetu
Američankam so (seveda) na voljo tudi številni predmeti, ki krepijo marketniško kampanjo filma - od skodelic za čaj v kombinaciji s posebnim čajem do tunike, ki jo je v filmu nosila junakinja, in celo sveč za meditacijo. Ne pozabimo, da ima Julia Roberts (donosno) pogodbo s kozmetičnim velikanom Lancome, ki je že predstavil ličilo za ustnice, navdahnjeno s tem filmom.

Nekateri kritiki se sprašujejo tudi, kaj film pove o (ameriških) ženskah? Je sovražna nastrojenost ali brezbrižnost do tega filma (spomnimo se polomije, ki nosi naslov Seks v mestu 2) znak, da še vedno ne morejo sprejeti ženskih likov, ki se po svetu potepajo z enako samostojnostjo kot moški? Ne, saj Elizabeth Gilbert vendar tu ne določa toliko njen spol, ampak bolj - denar. Po svetu potuje s samozavestjo zelo premožnih, in časi, ko smo v kina hodili gledat, kako lepo se imajo bogati, pa so vendarle mimo. Ali pač ne?