Seks v mestu je bil, še v svojih zlatih letih televizijske slave, v najboljšem primeru eskapistična zabava: neskončna kosila štirih prijateljic v dizajnerskih oblekah, ki nikoli ne nehajo razpredati o svojih orgazmih in duševne stiske rešujejo s kupovanjem čevljev. A vseeno - pod vso to orgijo potrošništva so se skrivali včasih pronicljivi, pogosto duhoviti uvidi v naravo prijateljstva, ljubezni in odnosov na pragu 3. tisočletja. Najnovejše poglavje filmske franšize pa ni le žalitev za izvirno serijo, ampak tudi podcenjujoče do občinstva in, če je to sploh mogoče, nazadovanje v primerjavi s predhodnikom.

Zgodba se začne … ah, pozabite, zgodbe je v drugem filmu še manj kot v prvem. Michael Patrick King pač ve, da junakinje, katerih osebnosti se da prav priročno skrčiti na en sam atribut (denimo Čistunka, Pohotnica ali Karieristka), poznamo že tako dobro, da "dekletom" (in tu so narekovaji še kako na mestu) ni treba zares igrati, ampak se lahko povsem posvetijo svojemu osrednjemu opravilu: paradiranju (najraje v bojni formaciji štiri v vrsto in v upočasnjenem gibanju) po eksotičnih lokacijah v čimbolj bizarnih opravah (predstavljajte si Carrie v sicer čudoviti krinolini do tal na natrpanem suku (tržnici)). Filmski Seks v mestu je govoreči modni katalog. In včasih si želiš, da bi govoril malo manj.

Če se je v prvem filmu vse vrtelo okrog Vélike Poroke (toda brez strahu, tudi tokrat bo Carrie dobila velik prstan, ki reši vse težave), je v drugem svatba samo iztočnica za osrednjo temo, zakonsko življenje. Mimogrede, vrhunec te poroke je rahlo srhljiv nastop zavetnice vseh gejev, 64-letne Lize Minelli, ki odpleše tisto slavno brcajočo koreografijo na Beyoncejin hit Single Ladies. In to je šele prvi od številnih trenutkov, ko bi človek najraje pogledal stran – pa ne zato, ker bi bile naše protagonistke tako zelo provokativne, ampak zato, ker nam je nerodno zanje. (No, morda ne za Lizo, ker ni videti, kot da ji je povsem jasno, kaj se okrog nje dogaja).

Nazaj k dekletom: Miranda (Cynthia Nixon) je še vedno ambiciozna korporativna odvetnica, a kaj, ko je njen šovinistični šef ne upošteva dovolj. Charlotte (Kristin Davis), ki si je od nekdaj želela biti predvsem mati, je zgrožena ob ugotovitvah, da je a), vzgoja otrok precej naporna, b), da se bo Valentinovo krilo, če ga oblečeš za peko kolačkov z zapackanima hčerkama, verjetno uničilo, in c) da varuška njenih otrok ne nosi modrčka. Neuničljiva Samantha (Kim Catrall) je (še bolj kot po navadi) zreducirana na klišejsko vampfatalko, tokrat v menopavzi (vključno z navali vročine, strahom pred izgubo libida in lubrikantom vedno na dosegu roke).

In tu je seveda še Carrie (Sarah Jessica Parker), ki se kljub že krepko prekoračenemu 40. letu še vedno oklepa svoje tipične drže naivke s plahutajočimi trepalnicami, pomenljivim nagibom glave in posiljeno infantilnim, večno začudenim glasom plašne debitantke (Ko dahne "Oh, nisva več v Kansasu, Toto", skoraj slišiš Judy Garland, kako se obrača v grobu). Njena zagata je sledeča: po dveh letih zakona z ljubeznijo svojega življenja ugotavlja, da ji "udomačeni" Živina (Chris Noth) vendarle ni tako zelo všeč. Filmskih premier in dragih restavracij naveličani revež bi rad včasih večerjal doma in kupil televizor za v spalnico, njo pa ob tem grabi strah, da se spreminjata v zaprašena upokojenca.

Vse te eksistencialne stiske lahko kakopak reši le brezplačno eksotično potovanje, ki ga vsem štirim pod okriljem poslovne poti priskrbi Samantha (ugotovitev, da so tako site primeža recesije, da je treba "iti nekam, kjer je bogastvo", je v luči njihovih privilegiranih življenj neznansko cinična). En luksuzni let pozneje so že v Abu Dabiju, vsaka s svojim osebnim strežajem in v groteskno razkošnem apartmaju za 22 tisoč dolarjev na noč.

Sledi vrsta manjših trkov med našimi "emancipiranimi" junakinjami s (pre)globokimi dekolteji in tamkajšnjim prebivalstvom, ki so bili verjetno mišljeni kot komentar položaja žensk v arabskem svetu, izpadejo pa kot ksenofobična, boleče stereotipna karikatura vsega, kar je ignorantskim ameriškim turistkam tuje (zares pomiri jih šele ugotovitev, da so muslimanke vendarle "normalne", ker tudi one berejo modrosti Suzanne Somers in pod burkami nosijo najnovejšo kolekcijo Vuittona).

Če so bile v prvem filmu vrhunec situacijske komedije Charlottine prebavne motnje zaradi sumljive mehiške (!) vode, sta tukaj to njen štrbunk s kamele ter vzporednica med navzočnostjo dejanske kamele in zadrege s hlačami, ki ji v angleščini rečejo "camel toe". Najresnejša kriza v celi zgodbi je nevarnost, da bodo morale domov leteti v ekonomskem razredu ("spoiler alert": na koncu jim ni treba).

In tem ženskam, ki so prestare, da bi lahko še vedno razpredale samo o seksu in čevljih, a preplitke, da bi imele povedati kaj drugega, naj navadne smrtnice zavidamo njihova glamurozna življenja? Oh, lepo vas prosim. Dobri dve uri vase zaverovane cmeravosti, absurdnih oblačil, prikritega oglaševanja ("Joj, poglejte, Pringles z arabsko etiketo!") in abotnih šal (lepotec v puščavi je krščen za "Lawrencea Sramoustničnega", Lawrence of My Labia) ne bi smelo biti dovolj za nikogar. Seks v mestu je franšiza, zrela za milostni strel.

Ocena: 1; piše: Ana Jurc