Kot minister za okolje in energijo dežele Hessen je bil Joschka Fischer od leta 1985 član prve vlade v kateri koli nemški deželi, v kateri so bili tudi predstavniki stranke Zelenih. Na imenovanje vlade je prišel v športnih copatih. »Morda bi celo raje obul kakšne druge čevlje. A tako je moralo biti, o tem smo v stranki dolgo razpravljali.« Kot minister za zunanje zadeve je ubral novo pot nemške zunanje politike, ko je tradicionalno nemško-ameriško zavezništvo na kocko postavil z nasprotovanjem vojaški invaziji v Iraku 'pod praporom vojne proti terorizmu'. »Oprostite, niste me prepričali. In ne morem stopiti pred svoje ljudi in reči: Hej, wow, gremo v vojno!«

Končal ni niti gimnazije, je pa kot pripadnik frankfurtske scene 'Spontijev' (tako so pravili zvezi levičarskih aktivistov, dejavnih v sedemdesetih in osemdesetih) vneto študiral Marxa in Engelsa, pa tudi Hegla, prebil se je skozi celoten nemški idealizem ter redneje kot večina rednih študentov obiskoval predavanja že tedaj kultnih figur frankfurtske neomarksistične šole. »Adorno, Horkheimer, Habermas – to so bile težke teorije in zato sem hotel na ta predavanja. Zares sem trdo študiral, ne da bi bil vpisan.«

V revolucionarnem gibanju leta 1968 je videl nujni prelom in obračun s preteklostjo in jezi ga, da se danes že vsak šestdesetletnik razglaša za akterja pomladi 1968. »Zdaj so celo Guida Westerwelleja (nemškega zunanjega ministra in člana liberalne stranke FDP, op. P. B.) razglasili za 68-letnika. Tega si ni zaslužil in tega si nismo zaslužili tudi mi.« V parlamentu se je uveljavil kot odličen in duhovit govorec, tudi ko ga je opozicija srdito napadala in ga poskušala diskreditirati z obujanjem njegove revolucionarne preteklosti in s sodelovanjem v pouličnih 'bojih', v katerih so naokoli letele tudi molotovke in kamni. »Ja, kamne sem preprosto kar tako metal v zrak.«
Mala politična šola za 'ta velike' politike
To je nekaj izjav in pojasnil k njim iz celovečernega dokumentarnega filma Joschka in gospod Fischer (Joschka und Herr Fischer) z oskarjem za kratki film (Schwarzfahrer, 1994) nagrajenega režiserja Pepeja Danquarta. Premiera filma v filmski palači Delphi ob znameniti postaji ZOO je bila ta teden najbolj težko pričakovani in največji družabni dogodek v Berlinu; pa tudi politični. V dvorano, ki je bila pred selitvijo na Potsdamski trg središče Berlinala, so se med drugim posedli pretendentka na berlinski županski stol na jesenskih volitvah Renate Künast, eden izmed dveh 'šefov' stranke Zveza 90/Zeleni Cem Özdemir in vodja frakcije socialnih demokratov v nemškem Bundestagu Frank-Walter Steinmeier. Čeprav gre za politike strank, ki imajo vsaj v Berlinu, kjer tako rekoč nihče ne voli na zvezni ravni vladajoče krščansko-liberalne koalicije, že zagotovljeno skupno zmago na jesenskih deželnozborskih volitvah, so se lahko iz filma dosti naučili.
Kot v filmu pove Roger de Wesk, publicist in trenutni generalni direktor švicarske radiotelevizije, je bila rdeče-zelena koalicija kanclerja Schröderja in zunanjega ministra Fischerja zadnja nemška vladajoča koalicija, ki je zares vladala in ne le upravljala države. Veliko je k temu pripomogel prav Joschka Fischer, ki se po lastnih besedah nikoli ni otresel neke določene stopnje ekstremizma. Kot politik Zelenih, ki so izšli tudi iz idej mirovniškega gibanja sedemdesetih, je tako na primer kot prvi povojni nemški zunanji minister stal za odredbo pravzaprav protiustavne odprave nemških vojakov na akcijo v tujino. Vendar se mu je tedaj zdelo pomembnejše, da vojaki zaščitijo civiliste na Balkanu, kot pa da bi se pikolovsko ubadali z interpretacijami nemške ustave.
Nasilna in brutalna Nemčija
Film Joschka in Herr Fischer v resnici ni film o Joscki Fischerju, ampak o 60 letih zgodovine povojne Nemčije skozi Fischerjevo življenjsko zgodbo. Ko se Fischer v zapuščenem industrijskem objektu sprehaja med zasloni, ki prikazujejo različne zgodovinske dogodke, preseneti predvsem nasilnost in brutalnost te novejše zgodovine. Zgodba o Nemčiji gospodarskega čudeža in o Nemčiji kot gonilu združevanja Evrope se umakne neki povsem drugi interpretaciji. Nasilje teroristične skupine RAF in tudi nasilne akcije levih ekstremistov, zaradi katerih se je sam konec sedemdesetih za nekaj časa umaknil iz političnih 'subkulturnih' gibanj, Fischer poveže tudi z na nek način izredno brutalnim procesom denacifikacije. Ta se ni zgodil čez noč in nikakor ni bil dovršen s spektakelskim 'obglavljenjem' nacistične elite v Nürnbergu in z zapovedjo predvajanja filmov o Varšavskem getu pri pouku iz zgodovine.
Kot otrok madžarskih Nemcev, ki so med drugo svetovno vojno prišli na Švabsko, Fischer ob prvem ogledu amaterskih filmskih posnetkov iz domače vasi v petdesetih letih pove, kako šokantno je bilo zanj in za njegove vrstnike spoznanje, da so potomci krivcev in ne žrtev. Denacifikacija na ravni države namreč nikakor ni pomenila denacifikacije med ljudmi. Tudi kot član Krščanske unije mladih, v kateri se je znašel nekako spontano kot otrok globoko vernih staršev - Fischer v filmu pove, da ga lastna mati zagotovo nikoli ni volila -, je Fischer še vedno verjel, da je generacija njegovih staršev v vojni predvsem trpela. Kdo je izvajal nasilje ... S tem se onkraj obsodbe Hitlerja in njegove kompanije v resnici ljudje niso ubadali. Ko se je s tem začel ubadati sam, je seveda moral storiti radikalni rez z vsem znanim in domačim. Najbolj si je glavo izčistil v petih letih, ko je po odhodu iz vrst radikalistov delal kot taksist. »V taksiju sem postal 'Realo'. Spoznal sem, da v vsakem človeku eno ob drugem bivata veličastno in pasje,« pove Fischer, ki je potrebe običajnih ljudi spoznaval tudi kot običajen 'težak' na 'šihtu' v tovarni Opel.
Minister, ki ne zna napisati niti dopisa
Pepe Danquart je s sodelavci pregledal več kot 300 ur dokumentarnega gradiva. Potrudil se je, da so v film vključeni tudi še nikoli v javnosti videni posnetki. Predvsem pa se je želel ogniti klasični dokumentaristični formi po formuli izjava glavnega protagonista-dokumentarni posnetki-izjave njegovih 'sopotnikov'. Film ima kvalitete igranega filma. Joschka Fischer namreč dokumentarne posnetke komentira izredno spontano in iskreno, in sicer medtem, ko jih gleda prvič; kot tudi gledalci. Priznava svoje napake in govori o svojih strahovih; tudi o pravih travmah, ki so ga pestile kot sveže pečenega deželnega ministra za okolje, ki prej nikoli ni imel opravka z delom v politični administraciji in ob prihodu na delovno mesto ni znal napisati niti dopisa, kaj šele izbrati kroga strokovnih sodelavcev. Zato je tudi nekoliko skeptično sprejel novico o zmagi naveze rdečih in zelenih na zveznih volitvah leta 1998: »V noči po volitvah nikakor nisem bil židane volje. Vedel sem, da se bomo morali odločati tudi o vojnah. In nisem vedel, kako bo moja stranka to zdržala. Imel sem polno glavo skrbi glede prihodnosti in nikakor nisem vzklikal: Hura, uspelo nam je!«
Stranka pletenja puloverjev in notranjega boja za dogmo
Delo pri Zelenih nikoli ni bilo lahko. Stranka danes velja za najbolj 'neproblematično'. Kot volivec Zelenih si vedno na pravi strani. Skozi zgodbo Joschke Fischerja spoznamo bolj 'pravo' zgodbo o Zelenih. To je zgodba o nenehnih notranjih trenjih in razpravah glede dogme in ideologije. Zeleni so vendar izšli iz mirovniškega gibanja, iz gibanja proti političnemu esteblišmentu, iz zgodnjega AKW-gibanja (Antiatomkraftwerk ali gibanje proti jedrski energiji) ... Bili so stranka idealistov, edina stranka, katere člani so v parlament hodili v volnenih puloverjih, ki so jih (kot vidimo v filmu) vneto pletli na strankarskih kongresih in tudi v parlamentu ... stranka nekonformistov pač. In ko je Joschka Fischer stranko naredil za novo zvezdo nemške politike in jo s tem tudi vrgel v svet velikih političnih iger, s tem pa tudi v svet nujnih kompromisov, to številnim ni bilo všeč. Fischer je bil hkrati zvezda in hkrati najbolj osovraženo bitje v stranki, ki so mu na vrhuncu njegove politične kariere na kongresu stranke kolegi v glavo zalučali pločevinko rdeče barve.
Ne bo spomenik samega sebe
Film Joschka in gospod Fischer je v kinematografe prišel v čas eskalacije političnega boja v Nemčiji. Volitve v nekaterih nemških zveznih deželah in predvsem jesenske volitve v Berlinu so že nekakšno 'tipanje' pred zveznimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo (po rednem programu) sicer na sporedu šele leta 2013. Dejansko je v zraku pričakovanje nujnega konca vladavine Angele Merkel in njene vedno bolj zmedene vlade, z najbolj zmedenimi in dezorientiranimi liberalci iz stranke FDP v paketu. Išče se znova drzen politik, tak, kot je bil Joschka Fischer, ki jasno pove, da zanj glavno v politiki ostaja klasični politični govor. Številni tako film vidijo kot del propagande Zelenih. Navsezadnje so se celo pojavile govorice, da bi Joschka Fischer lahko bil kandidat za kanclerja. Sam to zavrača. Pravi, da ostaja človek ekstremov in da je politiko zapustil dokončno in prostovoljno. Ko se je prvega septembra 2006, nekaj mesecev po padcu druge Schröderjeve vlade, odločil za odstop z mesta poslanca Bundestaga, je vedel, da kariere ne želi končati kot karikatura samega sebe. »Doživel sem propad Helmuta Kohla in spraševal sem se: zakaj si dela to, zakaj kar še poseda tukaj (kot poslanec v Bundestagu, op. P. B.). Zakaj ne more za seboj zaloputniti vrat, jih zakleniti in vreči ključa v smeti? Sam sem vedno načrtoval prav to: Ko je konec, je konec dokončno. Ne bom postal sam svoj spomenik in sedel tam nekje v zadnjih vrstah.«