Leta 1945 je jugoslovanski predsednik Tito postavil studijski kompleks Avala film, drugi največji v Evropi, ki naj bi postal "Hollywood vzhoda". Tam je nastal nov filmski žanr: partizanski vojni ep, nekakšni "špageti easterni", ki so poveličevali junaški jugoslovanski odpor proti nemškim okupatorjem. Prav te megalomanske produkcije so postale pomemben del ustvarjanja iluzije, ki je bila Jugoslavija.
Preberite še:
Od Vardara do Triglava - "Juga" na filmu
Danes so tam, kjer je nekoč stal megalomanski studijski kompleks Avala film, ruševine, potepuški psi stikajo za ostanki hrane. Država je studie postavila na dražbo, tam naj bi nekoč zraslo poslovno središče.
Še pred dobrimi 30 leti je bilo zelo drugače, v Beogradu in drugod po Jugoslaviji so filme snemali največji režiserji svojega časa, ki so se ob večerih družili v (takrat) luksuznem hotelu Metropol. Tam so bivali in se družili Carlo Ponti in Sophia Loren, Anthony Hopkins, Yul Brynner, Kirk Douglas, Alfred Hitchcock in Orson Welles, ki je Titu pel hvalnice.
Da, jugoslovanski film je bil veličastna institucija, Jugoslavija na filmih pa je bila, tako kot Tito, večja od življenja. Ko je bilo treba za film Bitka na Neretvi porušiti pravi most, so ga s Titovim blagoslovom pač porušili.
Cinema Komunisto (njegov slovenski naslov je Komunistični film) mlade srbske režiserke Mile Turajlić je dokumentarni film, ki zgodbo o vzponu in padcu jugoslovanskega filma pripoveduje skozi okvir zgodbe tistega moškega, ki je bil s Titom, ko si je ta v sobanah svoje rezidence ogledal 8.808 filmov. To je bil Leka Konstantinović, Titov osebni kinooperater, ki je za maršala 32 let tako rekoč vsak dan (oziroma vsako noč) predvajal filme do zgodnjih jutranjih ur. Zadnjega mu je zavrtel nekaj dni pred njegovo smrtjo maja leta 1980.
Pred kamero so stopili tudi Veljko Bulajić, režiser jugoslovanskih filmskih spektaklov, kakršna je bila Bitka na Neretvi, producent Steva Petrović, studijski šef Gile Djurić, ki je nato, ker je predlagal, da bi se morali v filmih ukvarjati tudi s slabimi stranmi komunizma, ostal brez službe (dokaz, da življenje v Jugoslaviji le ni bilo čisto takšno kot v filmih), pa tudi nekdanji filmski zvezdnik Bata Živojinović, ki je v filmih pobil toliko Nemcev, da so bile, kot se Bata pošali v dokumentarcu, zadnje besede, ki jih je Hitler izdavil pred smrtjo: "Ubijte Bato Živojinovića!"
Bata Živojinović je bil poosebitev jugoslovanskega partizanskega junaka, ki je v več kot 300 filmih oživil mit o plemenitem boju proti okupatorju. Nekaj časa je veljal tudi za najbolj priljubljenega filmskega zvezdnika na Kitajskem, zaradi česar naj bi imel več kot milijardo oboževalcev. S filmskih platen se je nato preselil v politiko, leta 1991 je postal član Miloševićeve stranke in bil nekaj časa tudi poslanec v srbskem parlamentu.
Tito se je zavedal propagandne moči kinematografije, pa tudi moči deviz, ki so po njegovi oddaljitvi od Sovjetske zveze in Stalina z gostovanjem tujih filmskih ekip pritekale v državo. A je Titov vpliv segal čez zgolj finančne okvire: kot izvemo v omenjenem dokumentarcu, je bil vpleten v proces nastajanja filmov, bral je scenarije in dajal pripombe.
Potrebujete nemške tanke? "Nema problema." Je treba zrušiti most na Neretvi? "Nema problema." Kar koli že se je na snemanju zapletlo, jugoslovanski filmarji so imeli za tuje goste vedno enak odgovor: "Nema problema." Tito jim je namreč zabičal, da se morajo gostje vedno počutiti kot doma, v Hollywoodu.
Josip Broz - Tito je v začetku 70. let končno privolil v to, da se na platnu pojavi tudi njegov lik. V Sutjeski, najdražji filmski produkciji v zgodovini jugoslovanske kinematografije, ki so jo posneli ob 30-letnici bitke na Sutjeski, Tito nastopa kot mladi partizanski voditelj. Igral ga je eden največjih filmskih zvezdnikov tistega časa, Richard Burton (Titova prva izbira je bil po nekaterih pričevanjih sicer Kirk Douglas). Tito je tudi obiskal snemanje filma in hudomušno pripomnil o Burtonu: "Saj je skoraj tako čeden kot jaz!"
Burton in njegova soproga Elizabeth Taylor sta Tita in Jovanko obiskala na Titovem zasebnem otoku na Brionih, ki ležijo priročno blizu Pule. V tamkajšnji Areni se je namreč vsako poletje odvijal bleščeč filmski festival, ki bi ga morda lahko primerljali z bliščem današnjega Cannesa na Azurni obali.
Režiserka je v film vključila posnetke iz več kot 60 filmov, nekaj redkih arhivskih posnetkov, predvsem pa grenko-sladke spomine pripovedovalcev, ki vključujejo številne zabavne anekdote in nenavadne podrobnosti.
Po Titovi smrti je razpadla jugoslovanska filmska industrija, desetletje kasneje pa tudi celotna država. Danes od studijskega kompleksa na Avali ni ostalo tako rekoč nič, razen spominov ... v filmih pa živi naprej, tako kot Jugoslavija, država, ki je ni več - razen v filmih.
Za konec pa še ugotovitev režiserke Mile Turajlić iz njenega zapisa o ozadju snemanja Komunističnega filma: "Rodili smo se prepozno, da bi ujeli tisto zabavo, a smo prišli še pravi čas, da bi poravnali račun zanjo." Kot pravi, je bilo snemanje filma še posebej čustveno, saj so pred kamero najverjetneje še zadnjič spregovorili edini ljudje, ki v sebi še nosijo spomine na "zlate čase" jugoslovanskega filma, kamere pa so se za Cinema Komunisto najverjetneje še zadnjič sprehodile po ruševinah Avala filma, kjer naj bi kmalu zraslo sodobno poslovno središče in dokončno izbrisalo spomenik času, ki ga ni več.
Tik pred premiero filma je umrl tudi Leka Konstantinović in z njim spomini na dolge noči, ki jih je Tito - včasih sam, včasih v družbi Jovanke - preživel v svojem naslanjaču in kot pravi "filmski molj" požiral filme kot po tekočem traku. Menda je imel zelo rad vesterne.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje