Kdo je Aj Vejvej? Kakšna oseba se skriva za obrazom, ki je preplavil svet? To je tisto, kar je režiserko filma Alison Klayman najbolj zanimalo. Kot odraža tudi film, ki je trenutno na rednem sporedu ameriških kinematografov, je v Aju prepoznala izredno učinkovitega komunikatorja, političnega aktivista, komentatorja družbe, predvsem pa umetnika, ki najde motivacijo v želji, da bi svojo državo porinil naprej, pravi režiserka.
Ime trenutno najbolj znanega sodobnega kitajskega umetnika, ki ga je revija Time uvrstila med finaliste za osebnost leta, je svet obkrožilo, ko so ga kitajske oblasti aprila lani priprle po aretaciji na pekinškem letališču, kjer se je želel vkrcati na letalo proti Hongkongu. Kot sam trdi, je želela vlada utišati umetnika, ki s svojim delom opozarja na nepravilnosti njenega delovanja. Njegov opus obsega monumentalne skulpture, kakršne so slavne zodiakalne glave, instalacije, risbe in fotografije, ukvarja se tudi z arhitekturo.
Klaymanova, ki meni, da je v ZDA umetnik premalo poznan, je 54-letnega Aja spoznala med bivanjem na Kitajskem, kjer je delala za PBS-ov Frontline in druge ameriške medije. To je bil čas, ko Aj še ni bil na črni listi in je kot umetniški svetovalec sodeloval pri znamenitem stadionu Ptičje gnezdo, glavnem prizorišču pekinških olimpijskih iger, in filmska ustvarjalka je tedaj z njim opravila intervju.
Umetnik, ki razkriva, kar skuša vlada prikriti
Na Kitajskem so njegovo umetnost, oblikovanje in aktivizem poznali že dolgo pred postavitvijo Ptičjega gnezda. Aj se je po študiju v ZDA v osemdesetih letih vrnil na Kitajsko, da bi bil lahko ob očetu, pesniku Aj Čingu, ki je umrl leta 1996. V devetdesetih je objavil serijo knjig o obetavnih mladih umetnikih in njihovem zborovanju, v naslednjem desetletju pa je kitajske oblasti razburjal s slikami, na katerih je upodobil roke z dvignjenim sredincem, namenjenim simbolom kitajske oblasti, in dela razstavil ob Kitajskem zidu. Leta 2007 je Gnezdo in celotne olimpijske igre v Pekingu označil za politično propagando, leto pozneje pa razkril seznam več kot 5.000 otrok, ki so umrli v potresu - imen, ki jih je vlada prikrivala.
Od pripora do zajetne denarne kazni
Aprila lani so oblasti domnevno zaradi strahu pred širjenjem duha arabske pomladi na kitajska tla umetnika priprle za 81 dni in mu onemogočale stik z zunanjim svetom (enkrat samkrat ga je smela obiskati soproga). Ko je po prvotnem molku po izpustitvi iz zapora kazalo, da jim je Aja vendarle uspelo utišati, se je ta vrnil k svojim kritikam. Jeseni so njegovo podjetje Fake Cultural Development obtožili davčne utaje in mu naložili 1,87 milijona evrov kazni.
"Kako je mogoče, da ga še niso zaprli," je bilo eno izmed vprašanj, ki jih je pred lansko pomladjo Klaymanova zastavila skoraj vsakemu izmed svojih sogovornikov. Nad tem se je čudila že po prvih nekaj tednih, ko sta snemala z Ajem. "Ne vem. Ni odvisno od mene, ali sem v zaporu ali ne," ji je odvrnil portretiranec.
Najdete ga na Twitterju
Film o Aju Vejveju je zgodba o človeku, ki čuti neverjetno ljubezen do svoje države in sodržavljanov, a kljub temu oziroma prav zaradi tega brez strahu opozarja na vladno zatiranje posameznikovih pravic. To je danes precej lažje na medmrežju; potem ko so oblasti ukinile njegov blog, je umetnik svoje klice na pomoč prenesel na Twitter.
Čeprav sta v ospredju dokumentarnega filma predstavitev umetnika in odstiranje življenja na Kitajskem, režiserka upa, da bo film izzval zahodno občinstvo, da tudi sami pogumno izrazijo svoje misli in dvome brez bojazni pred kaznovanjem oblasti, prijateljev ali družine. "Ljudi spodbuja k razmišljanju. 'Kaj lahko storim v svojem svetu, kje naj tvegam, da bo svet boljši?'"