Dve ulici na Montmartru, v neposredni bližini bazilike Sacre-Coeur – Rue Berthe in Rue Androuet – sta se znašli v čudni zanki časovnega stroja: za potrebe snemanja novega filma so ju scenografi "vrnili" v leto 1942, nato pa ju tam tudi pustili, ko je bilo treba snemanje zaradi razglasitve karantene nenadoma prekiniti. Predsednik Emmanuel Macron je namreč 67 milijonom Francozov karanteno odredil pičlih 16 ur, preden jo je bilo treba začeti izvajati.

Redki sprehajalci po Montmartru tako lahko naletijo na lažne izveske za popravljalnice čevljev, šiviljstva in izdelovalce steznikov, ter se zdrznejo ob propagandnih plakatih v nemščini ter protikomunističnih traktatih, nalepljenih na pročelja hiš.

Film, ki ga je bilo treba na vrat na nost prekiniti, nosi naslov Adieu Monsieur Haffmann, režira pa ga Fred Cavayé. Gre za priredbo gledališke igre, ki popisuje usodo judovskega draguljarja Josepha Haffmanna; po nemški okupaciji Pariza se je bil prisiljen skrivati v kleti svoje trgovine.

V filmu, ki je zastavljen kot črna komedija, ima glavno vlogo Daniel Auteuil, v kinematografe pa naj bi prišel naslednje leto. Podiranje filmske kulise je bilo načrtovano za predprejšnji konec tedna, a se očitno ni zgodilo.

Življenje posnema umetnost, ki posnema življenje
Situacija je toliko bolj nadrealistična tudi zato, ker so trenutno pariške ulice prav tako zapuščene, kot so bile med drugo svetovno vojno iz strahu pred okupatorjem. Dodatna ironija je izvesek v izložbi (lažne) lekarne: "Spoštovane stranke, ker ni bilo dostave, določenih izdelkov nimamo na zalogi."

Pariz je bil pod okupacijo nacistične Nemčije od 14. junija 1940 pa do 24. avgusta 1944. Osrednji del države s Parizom je bil namreč priključen Nemčiji, južni, Vichyjevska Francija, pa oblikovan kot marionetna država pod vodstvom maršala Petaina.

V času nemške oblasti je policija Parižane judovskega rodu množično deportirala v koncentracijska taborišča. Zaukazana je bila policijska ura, dobrin je primanjkovalo, težko je bilo priti do premoga. Kabareti in lokali na Montmartru so v tem obdobju ostali odprti, saj so za pritok zaslužka kar naenkrat skrbeli nemški oficirji in vojaki; v nočnih urah je na ulicah cvetel tudi črni trg.

Predavatelj britanske kulturne zgodovine Tim McInerney, ki živi v Parizu, je na to temo tvitnil: "Kot da Pariz v karanteni človeka že tako ne zmede dovolj: mojo sosesko so uporabljali za filmsko kuliso, ko se je začela karantena. In zdaj smo zamrznjeni v letu 1941."

Pozneje je za The Guardian položaj opisal še malo podrobneje: "V Parizu že tako ali tako strašijo duhovi iz časa okupacije. Na moji ulici je šola z izveskom, na katerem je zapisano, koliko učencev je bilo deportiranih. Temne sence so torej obstajale že prej, zato je res srhljivo, da so ta čas poustvarili. Enako velja za plakate, rekvizite, ki čisto sodijo v današnji čas. Na enem piše, da nihče ne sme na cesto med pol dvanajsto ponoči in četrto zjutraj. To mi je zvenelo nekam znano, saj sem moral ravnokar policistom pokazati svojo dovolilnico za izhod. Čudna situacija je."

Kar nekaj plakatov pa je z obeh "okupiranih" ulic že izginilo, saj so jih pobrali lovci na spominke.