"Če si odraščal v osemdesetih, je bil 'The Brat Pack' v središču tvoje kulturne zavesti, drugače ni šlo." Izjava iz novega dokumentarca Brats (Smrkavci), ki je svetovno premiero doživel na letošnjem festivalu Tribeca, se morda nanaša na ameriški milje, a poanta stoji: mar ni rdečelasa Molly Ringwald, ki je v režiji Johna Hughesa enega za drugim posnela Šestnajst sveč (1984) in Sobotni klub (1985), svojevrsten emblem nekega časa? Mar ni mladi Emilio Estevez kot najstniški rokoborec v Sobotnem klubu prototip klenega srednješolskega atleta in Judd Nelson njegov protipol upornika brez razloga? To je bilo morda tudi zadnje obdobje pred današnjo pluralnostjo, ko je popkultura še lahko imela univerzalne, skupne referente: lahko so še obstajali filmi, ki so jih preprosto videli "vsi".

Vprašanje, ki si ga novi dokumentarec zastavlja, je preprosto: kako visoka je bila cena članstva v t. i. brat packu (tolpi smrkavcev)? Je bila odločitev o tem, kdo se ji bo pridružil, sploh v rokah članov samih? Kako zelo je bežna tabloidna domislica vplivala ne samo na kariere, ampak kar na življenja cele skupine ljudi?

V osemdesetih so posneli do tistega časa nezaslišano število mainstreamovskih filmov o odraščanju, v katerih so glavne vloge kakopak imeli igralci v poznih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih. Zdelo se je, kot da se je Hollywood kar naenkrat zavedel (finančnega) potenciala mlade publike in jo – morda prvič v zgodovini – začel izrecno nagovarjati. Drugače povedano: začel se je generacijski premik fokusa, ki se je obdržal do danes (Hollywood blockbusterje praviloma snema z 20-letnim občinstvom v mislih). Če so taki filmi hoteli uspeti, so morali teme najstniškega angsta, občutkov nepripadanja in iskanja lastne identitete jemati resno, brez pokroviteljske drže. Bil je, kot se spominja Emilio Estevez, "krasen čas za igralce, stare 22, 23 let".

Kako so torej dobili ime?
Mladi Emilio Estevez je novinarja Davida Bluma, ki je pripravljal njegov portret za New York Magazine, zaupljivo – ali pa naivno? – povabil s seboj na večerjo s prijatelji: tistega večera so se v družbo tako nakapljali še Rob Lowe, Andrew McCarthy, Judd Nelson in nekateri drugi kolegi; malo pred tem so namreč skupaj snemali romantično dramo Elijev ogenj (St. Elmo's Fire, 1985). Blum je svoj članek razširil na generacijski portret, za naslov pa se mu je utrnila duhovita domislica: po analogiji s slavnim Rat Packom iz sredine stoletja (druščina okrog Franka Sinatre, Jerryja Lewisa, Deana Martina in nekaterih drugih) je svojemu besedilu prilepil slogan: "Hollywood’s Brat Pack" (Hollywoodska tolpa smrkavcev). Fraza je šla tako dobro v uho, da so igralci, hočeš nočeš, obsojeni nanjo vse do današnjega dne.

Vsi mladi zvezdniki, ki jih je ta etiketa zajela – in do danes ostaja sporno, "kdo dejansko spada v The Brat Pack, kdo je bil njegov satelit in kdo še to ne" – so članek sprejeli zelo slabo. Iz dovtipa so razbrali pokroviteljsko kritiko, češ da so nenadarjeni, neresni diletanti, ki jih zanimata samo razvrat in slava. In, kar je še huje, zdelo se jim je, da je kolektivni termin njihove individualne osebnosti in kariere stlačil v homogeno gmoto, v kateri ni bilo prostora za nianse in razlikovanja.

"Smrkavci" – kot njihovo prvo postavo se najpogosteje navaja Emilia Esteveza kot "neuradnega predsednika", poleg njega pa še Roba Lowa, Andrewa McCarthyja, Demi Moore, Judda Nelsona, Molly Ringwald in Ally Sheedy – so se zaradi medijskega cirkusa okrog njihove skupine namerno raztepli na vse smeri, in v nekaterih primerih celo zavračali priložnosti za skupne projekte. Vse, samo da bi se otresli kakršnih koli grupiranj v zavesti publike. (Če bi se zdaj vrnili k originalnemu članku, bi se izkazalo, da je Blum s svojimi klasifikacijami kar nekajkrat ustrelil mimo; v skupino je denimo uvrstil tudi Nicolasa Cagea, Seana Penna in Toma Cruisa. Kljub temu je generacija X sčasoma našla vsaj okvirni konsenz okrog tega, o katerih igralcih govorimo v zvezi z Brat Packom.)

Koncept dokumentarca Brats je tako precej preprost: Andrew McCarthy, ki je nastopil v nekaj ključnih "bratpackovskih" klasikah (Class, Elijev ogenj, Lepotica v rožnatem, Sveža kri), je zdaj stopil za kamero, da bi se soočil z dediščino osovražene etikete. Poklical je svoje soigralce iz osemdesetih, ki jih v večini primerov ni videl že več kot trideset let, in jih povabil na razgovor o njihovem skupnem formativnem obdobju. To igranje na karto nostalgije se je v večini primerov obneslo; sodelovanje sta zavrnila samo dva "člana", sicer ključna Molly Ringwald in Judd Nelson.

Z izjemo samega McCarthyja, ki se zdi od vsega skupaj še po vseh teh letih rahlo travmatiziran, se "bratpackovci" svoje zlate dobe spominjajo z mešanico nostalgije in naklonjenosti. V retrospektivi so sposobni priznati, da jim je izpostavljenost prinesla tudi določene karierne priložnosti. Za pogovor se režiser sestane celo s samim Davidom Blumom, morda v upanju, da bo novinar s svojo skesanostjo poskrbel za sklepno katarzo – a zaman. Blum sicer pravi, da "upa, da ta reportaža na koncu ne bo najboljša stvar, kar jih je kdaj naredil", a zavrača kakršne koli očitke zlonamernosti ali škodoželjnosti.

Pravzaprav se je ob filmu težko otresti občutka, da je v resnici McCarthy edini, ki se še oklepa zagrenjenosti okrog tega, kako se je razvila njegova kariera, in krivdo za to pripisuje enemu samemu članku. (Najbrž ni naključje, da sta Rob Lowe in Demi Moore, igralca z največjima karierama, v odnosu do fenomena tudi najbolj zenovsko razpoložena.)

A vrnimo se v osemdeseta. Blumov članek je izšel le nekaj tednov pred premiero morda najbolj prototipskega bratpackovskega filma od vseh, romantične drame Elijev ogenj (St Elmo’s Fire). Izkazala se je za prvi veliki komercialni uspeh takrat še razmeroma neuveljavljenega režiserja Joela Schumacherja, v ospredje pa postavila like, malce starejše od ostalih bratpackovskih komedij, v katerih smo – pogosto pod režijsko taktirko Johna Hughesa – spremljali življenja srednješolcev. Protagonisti so bili druščina nedavnih diplomirancev, ki se sicer počasi navajajo na odrasla življenja, a uteho in družbo še vedno iščejo pri svoji stari študentski družbi. Najraje jih zanese v bar St. Elmo's, kar je filmu tudi dalo ime (poleg električnega vremenskega pojava, ki pa ima tukaj zgolj simbolično vlogo).

Za glavne vloge se je bojda potegovalo na stotine igralcev, a John Hughes je producentom priporočal mlade zvezde svojega Sobotnega kluba (The Breakfast Club, 1985), torej Emilia Esteveza, Ally Sheedy in Judda Nelsona, kar je imelo zadostno težo, da so bili izbrani. Po avdicijah so se jim pridružili še Andrew McCarthy, Rob Lowe, Andie MacDowell in Demi Moore. Največ omahovanja je bilo ravno okrog Demi Moore: po zaslugi žajfnice General Hospital je bila takrat že prepoznavno ime, a je imela pri rosnih 22 letih tudi že precejšnje težave z alkoholom in drogami. Ko so ji vlogo vseeno ponudili, se je v hipu izpisala iz klinike za odvajanje. Na vprašanje zdravnikov, ali ji več pomeni njeno življenje ali pa "nek film", je – tako se spominja v filmu Brats – brez oklevanja odvrnila: "Film, jasno! Dajte no, to je pa ja samoumevno!" (Studio ji je vseeno priskrbel spremljevalca, ki je 24 ur na dan nadziral njeno treznost.)

Časovna kapsula osemdesetih
Znašla se je v družbi ambicioznih vrstnikov, ki so v filmu videli priložnost, da se odmaknejo od najstniških komedij, ki so jih do tistega trenutka večinoma opredeljevale. In res, film se je izkazal za velik uspeh, pa čeprav so ga kritiki skoraj enoglasno zavrnili. Velika Janet Maslin, recenzentka New York Timesa, je like označila za "razvajene, premožne in nevzdržno nadute" – a pri tem priznala nadarjenost mlade igralske ekipe: "Elijev ogenj je najboljši, kadar igralcem preprosto pusti, da se spogledujejo s kamero in eden z drugim."

Film ima še danes unikaten položaj v popkulturi osemdesetih. Po eni strani se je sicer skušal lotevati "odraslih" tem, kot so nezvestoba, izguba in eksistencialna stiska, po drugi pa se je tega loteval na mestoma bizarne načine. Lik Emilia Esteveza na primer predmet svojega oboževanja brezsramno, agresivno zalezuje, lik Demi Moore pa mora svojo žurersko naravo "plačati" s karikiranim živčnim zlomom in neprepričljivim poskusom samomora. Treba se je strinjati s poznejšo oceno Emilia Esteveza, da "imajo Elijev ogenj sicer mnogi v lepem spominu, a da objektivno to ni velik film".

Po umetniški plati prav gotovo ni nadčasoven, pritegne pa kot časovna kapsula, ki dokumentira mlado igralsko generacijo, za katero se je v tistem hipu zdelo, da ima Hollywood na dlani. Oznaka "smrkavci/brats" ima morda sama po sebi negativen predznak, implicira pa tudi nebrzdano, neskesano vitalnost mladosti, ki je življenje še ni imelo priložnosti potlačiti k tlom.

Če vas je prebrano napeljalo na idejo za filmski maraton, je treba vsaj na kratko omeniti še ostale "bratpackovske" filme. Po različnih parametrih v kategorijo sodi do dvajset naslovov, a spodaj se osredotočamo na ključne.