Kino Otok se poslavlja s kinotečnimi Sencami pozabljenih prednikov

Zaključuje se 12. mednarodni filmski festival Kino Otok

Sence pozabljenih prednikov Sergeja Paradžanova, neverjetna pripoved obrazov, predmetov, barv, narave, simbolike in simbolov o neizpolnjeni ljubezni, o hrepenenju in težkem življenju v odročnih krajih. Film prikazuje tudi številne običaje starodavnega ljudstva Huculov v ukrajinskih Karpatih – o smrti, porokah, vraževerju, domovanju, glasbi in petju, do česar vsega Paradžanov pristopi silovito in samosvoje. Ni se težko potopiti v ta veličastni poklon dostojanstvu človekovega boja za obstanek, kot zapiše Varja Močnik. Foto: Kino Otok

Balada o izgnancih je tudi dokument snemanja filma Zid Yılmaza Güneyja, najvidnejše figure turškega filma šestdesetih in sedemdesetih let, priljubljenega zvezdnika, ki je igral tudi v 20 filmih letno, ter kontroverznega avtorja, ki je kmalu zatem položil temelje turškemu političnemu filmu. Güney je vseskozi pozival k revoluciji ter zagrizeno nasprotoval seriji vojaških udarov in militarizaciji Turčije. Ko je ušel iz turškega zapora in pobegnil na Zahod, je v Franciji kot politični begunec z odvzetim državljanstvom skrivaj zmontiral film Pot, ki ga je režiral iz zapora in s katerim je v Cannesu pobral zlato palmo, leta 1982 pa je v pariških predmestjih začel snemati film Zid, svoj prvi neturški in, kot se je izkazalo, tudi zadnji film. Foto: Kino Otok

Tudi letos je dobra energija festivalske goste, obiskovalce in organizacijsko ekipo povezala v edinstven prostor srečanja. Zvečer festivalske obiskovalce povezuje prostor ob svetilniku. Foto: Kino Otok

Kino na Manziolijevem trgu je vedno dobro obiskan. Foto: Kino Otok

Petdnevno filmsko bivanje na 12. Kino Otoku se zaključuje z ljubezensko zgodbo epskih razsežnosti ob ozadju bogate folklore ukrajinskih Karpatov režiserja Sergeja Paradžanova. S projekcijo zaznamujejo tudi 20. obletnico Slovenske kinoteke.

Sence pozabljenih prednikov Sergeja Paradžanova, neverjetna pripoved obrazov, predmetov, barv, narave, simbolike in simbolov o neizpolnjeni ljubezni, o hrepenenju in težkem življenju v odročnih krajih. Film prikazuje tudi številne običaje starodavnega ljudstva Huculov v ukrajinskih Karpatih – o smrti, porokah, vraževerju, domovanju, glasbi in petju, do česar vsega Paradžanov pristopi silovito in samosvoje. Ni se težko potopiti v ta veličastni poklon dostojanstvu človekovega boja za obstanek, kot zapiše Varja Močnik. Foto: Kino Otok

false — Balada o izgnancih je tudi dokument snemanja filma Zid Yılmaza Güneyja, najvidnejše figure turškega filma šestdesetih in sedemdesetih let, priljubljenega zvezdnika, ki je igral tudi v 20 filmih letno, ter kontroverznega avtorja, ki je kmalu zatem položil temelje turškemu političnemu filmu. Güney je vseskozi pozival k revoluciji ter zagrizeno nasprotoval seriji vojaških udarov in militarizaciji Turčije. Ko je ušel iz turškega zapora in pobegnil na Zahod, je v Franciji kot politični begunec z odvzetim državljanstvom skrivaj zmontiral film Pot, ki ga je režiral iz zapora in s katerim je v Cannesu pobral zlato palmo, leta 1982 pa je v pariških predmestjih začel snemati film Zid, svoj prvi neturški in, kot se je izkazalo, tudi zadnji film. Foto: Kino Otok

12. mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema se bo sklenil v letnem kinu na Manziolijevem trgu s Sencami pozabljenih prednikov (1965) Sergeja Paradžanova iz arhiva Slovenske kinoteke.

Eden velikih filmov zgodovine, eden najbolj nenavadnih, a tudi najbolj kinetičnih in filmičnih, kot so zapisali na festivalu, prinaša ljubezensko zgodbo in bogate ter nenavadne običaje pastirskega naroda iz Karpatov, z le malo dialoga, pač pa v pokrajini podob in zvokov, z razkošjem barv in glasbe oživlja divjo lepoto mistične preteklosti. Film bo predvajan skozi 35-milimetrski filmski projektor, ki ga bo v duhu svojega delovanja na Otok pripeljala Slovenska kinoteka in tako tudi oznamovala 20. obletnico delovanja.

Sergej Paradžanov, eno največjih filmskih imen 20. stoletja, je v šestdesetih letih ustvaril dve mojstrovini zapored, po Sencah pozabljenih prednikov še Sajat Nova, velik del sedemdesetih let pa zaradi podpore ukrajinskim disidentom in nacionalistom preživel v zaporu. Pred smrtjo leta 1990 mu je uspelo posneti še dva filma.

Na festivalu bo živahno tudi čez dan. Med drugim bo na ogled še tretji film letošnje festivalske gostje, italijanske dokumentaristke Aline Marazzi, Tudi vrtnice hočemo, pogled na globoke spremembe, ki sta jih v šestdesetih in sedemdesetih letih v Italiji povzročila seksualna revolucija in feminizem. V sekciji Silvanov zaliv bo tematiko izgona v ospredje pripeljal dokumentarni film İlkerja Savaşkurta Balada o izgnancih, zgodba o filmskem ustvarjalcu Yilmazu Güneyu, ki je iz turškega zapora prebegnil na Zahod, film o izgnani umetnosti, ki zahteva svobodo in je krik izgnanega umetnika po domovini.

Edinstven prostor srečanja in filmski navdihi
Kot pravi direktorica festivala Tanja Hladnik pred zaključkom 12. Kina Otoka, je tudi letos dobra energija festivalske goste, obiskovalce in organizacijsko ekipo povezala "v edinstven prostor srečanja". Gostom festivala so se v Manziolijevi palači in v izolskih galerijah pridružili še filmski ustvarjalci, ki so se v Izoli mudili v sklopu delavnic TorinoFilmLab in ReAct. "Ko se je zvečerilo, je Svetilnik vse povezal v festivalsko skupnost," je povedala direktorica.

Na letošnjem festivalu so po besedah Hladnikove najbolj navdušili film Za eno samo uro s teboj Aline Marazzi ter filma Ribji spev in Kaj zdaj? Spomni me portugalskega režiserja Joaquima Pinta. Mlade filmske navdušence na Podmornici pa je, tako Hladnikova, prevzel sobotni Frišni filmski ulov, o čemer je pričala nabito polna dvorana Kulturnega doma. Polna dvorana se je ponovila tudi popoldne na projekciji etiopskega filma Jagnje, ki ga je festivalski gost Yared Zeleke predstavil tudi v letnem kinu Manzioli. Mladi gledalci so film nagradili z bučnim aplavzom.

"Nestabilno vreme ni okrnilo izvedbe programa ali bistveno vplivalo na obisk, saj je otoška ekipa vsako leto pripravljena na sivo nebo," je povedala Hladnikova. V primeru slabega vremena so dogajanje prestavili na utečena rezervna prizorišča, na izolskem svetilniku pa so postavili šotor, ki je pod svojo streho sprejel vse dobre glasbe željne obiskovalce festivala.

Po koncu Kina Otoka si bo nekatere filme do 14. junija mogoče v sklopu prireditve Otok v Ljubljani ogledati v Kinodvoru in Slovenski kinoteki.