In to v tolikšni meri, da so jo zdaj priredili za veliko platno - pa čeprav naslov ne obeta ravno tržnega uspeha. Možnosti dobičkonosnosti zmanjšujejo še številne šale in namigovanja na Hitlerjeve zloglasne govore, ki v nemščini dobro učinkujejo, sinhronizacije ali podnaslavljanja pa gotovo ne bodo prenesli dobro.

Film, ki je doživel premiero na filmskem festivalu v Münchnu, bo pohod po nemških kinematografih začel novembra. Karsten Kastelan si je film ogledal in za Reuters napisal (ne ravno spodbudno) recenzijo.

Dunajska leta mladega (nenadarjenega) slikarja Hitlerja
Zgodba se osredotoča na mladega Hitlerja (Tom Schilling), slikarja z velikimi načrti in majhno nadarjenostjo, ki se preseli v dunajski internat na začetku 20. stoletja. Kljub njegovi nepriljudnosti in temu, da slabo skriva protijudovska nagnjenja, se spoprijatelji z judovskim prodajalcem Biblij Schlomom Herzlom (Götz George), ki naredi vse, kar je v njegovi moči, da bi zagrenjenega mladeniča zaščitil pred neizogibnim umetniški razočaranjem, hkrati pa mu pomaga prebroditi rane iz otroštva brez ljubezni.

A Hitlerja žene nekakšna blaznost, zato z užitkom v lastni nesreči najde razloge za mučenje starejšega moškega, vrhunec česar predstavlja to, da njegovo skrivno ljubezen, prikupno Gretchen (Anna Unterberger), obrne proti Schlomu.

Šepajo režija, scenarij, igra ...
Kar je slišati kot strnjen zaplet in je bilo na odru resnično smešno, v nenavdahnjeni filmski različici Ursa Odermatta postane precej manj zabavno, piše Kastelan. Režiserju namreč ni uspelo ujeti ritma izmenjav med Hitlerjem in Schlomom, zato gre preko njih na hitro, igralca pa vrstice izgovarjata kot po naročilu, nadaljuje.

Tudi igralca sama ne blestita ravno: Schillingu ne uspeva utelesiti zgodnjih zametkov Hitlerjeve zlobe, ampak je navdih očitno črpal iz nürnberških shodov, zato se zdi, da z vsako drugo vrstico nagovarja na tisoče rjavosrajčnikov, ki mu salutirajo. Malce bolje gre stranskim igralcem, posebej velik potencial Kastelan vidi pri Unterbergerjevi, za katero je to šele druga filmska vloga.

Glede na to, da gre za parabolo o dobrem in zlem, je Mojemu boju mogoče odpustiti to, da nam nikakor ne predstavi Hitlerjeve mladosti in odraščanja. Film daje občutek, da je nekdo posnel dramsko igro, ne pa po igri posnel filma. Ena redkih svetlih točk je izvirna glasba Enisa Rothoffa, ki poskrbi za premik zgodbe, ko scenariju to ne uspeva, in izvablja čustva, ko to ne uspe igralcem.

Napovednik za film si oglejte spodaj.