Film je posnet po resnični zgodbi tekmovalca, ki je med petdnevno vzdržljivostno dirko v Dominikanski republiki rešil potepuškega psa in ga poimenoval Kraljevski Artur. Predloga za film je bila sicer knjižna uspešnica Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom avtorja Mikaela Lindnorda, v glavnih vlogah nastopita Mark Wahlberg in pes Ukai, samega sebe pa na kratko odigra tudi pustolovec Bear Grylls. Film je bil pri občinstvu doslej pretežno dobro sprejet.

Če govorimo o pasjih filmih, ne moremo mimo prvega filma, ki je bil tako vpliven, da smo po njem neuradno poimenovali kar pasmo psa, ki v njem nastopa. Govorim seveda o Lassie, škotski ovčarki, ki je iz junakinje kratke zgodbe leta 1940 prerasla v junakinjo romana, tri leta pozneje pa še ikoničnega filma Lassie se vrača. Zgodbo seveda poznamo vsi – med veliko depresijo mora revna jorkširska družina ljubljeno psičko Lassie prodati bogatemu vojvodi, ona pa tam noče ostati in tako vedno znova pobegne nazaj k svoji nekdanji družini, še posebej je nanjo navezan mali Joe. V filmu je nastopila tudi tedaj 11-letna Elizabeth Taylor, in sicer v vlogi sočutne vojvodove hčerke, ki Lassie pomaga pobegniti. Lassie se je nato začela pojavljati še v številnih filmskih nadaljevanjih, televizijskih serijah, stripih, kot igrača in celo na radiu. Film, ki ga je v otroštvu marsikdo najverjetneje gledal na televiziji, je Lassie iz leta 1994, v katerem Lassie posvoji družina dečka, ki se preseli na podeželje v ameriški Virginii, leta 2005 pa se istoimenski film spet dogaja v Yorkshiru z zgodbo, ki je zelo podobna tisti iz leta 1943.

Še en film – pravzaprav serija filmov – iz 90. let, še en stari znanec s televizijskih zaslonov, je Beethoven. Po nemškem skladatelju ime v filmu dobi norčavi bernardinec, ki kot mladič navdušeno laja, ko zasliši Peto simfonijo. Bernardinci so veliki, ljubeči, a tudi zelo igrivi in zelo slinasti psi, in ko ga posvoji družina Newton, se Beethoven izkaže za kot naročenega za kravžljanje živcev očetu, deloholičnemu kontrolfriku. Do povsem drugačnega izraza je s filmom prišla tudi popevka Roll over Beethoven ali Predaj se, Beethoven, v kateri je Chuck Berry prvi pel o tem, da bi rokenrol morali spoštovati prav tako kot klasično glasbo. Roll over pa je v angleščini tudi pasji ukaz za kotaljenje.

Sorodna novica Na Japonskem praznujejo 100. obletnico rojstva psa Hačika, katerega zgodba je ganila ves svet

Lahko bi rekli, da sta Lassie in Beethoven nekakšna prototipa pasjih filmov. Prvi je pes (psička), ki občinstvo gane s svojo neomajno zvestobo lastniku. Takšnih filmov je še kar nekaj: zelo znana je resnična zgodba iz Japonske o psički pasme akita, Hačiko, ki je na tokijski železniški postaji svojega lastnika vsak dan čakala, da se bo vrnil iz službe. Ko je ta umrl, se, čeprav so jo oddali novim lastnikom, s tem ni mogla sprijazniti in ga je na postajo Šibuja še devet let hodila čakat vsak dan, točno ob 16. uri. Na tistem mestu so ji nato postavili spomenik. Japonski film Hačiko Monogatari ali Hačiko, zgodba o psu so posneli konec 80. let, leta 2009 pa še ameriško različico z Richardom Gerom. Podobne zgodbe o pasji zvestobi najdemo tudi v filmih Belline pasje dogodivščine, Pasji smisel življenja, Rdeči pes in Neverjetno potovanje. Ti filmi so predvsem ganljivi, zanimivo pa bi bilo tudi razmisliti, kaj to, da tako radi pripovedujemo in se jočemo ob zgodbah o bitjih, ki naj bi nam bila neomajno zvesta, pove o nas samih.

Drugi, novejši tip filma, kakršen je Beethoven, psa postavlja predvsem v vlogo povzročitelja kaosa, ki življenja novopečenih lastnikov postavi na glavo, a jim s tem pomaga tudi osebnostno zrasti. Sebičneži postajajo bolj širokosrčni, zapeteži bolj sproščeni, resnobneži bolj igrivi, otročaji pa tako ali drugače odrastejo. Leta 1989 je Tom Hanks v filmu Turner in Hooch odigral detektiva, obsedenega s čistočo, ki posvoji slinasto bordojsko dogo. Leta 2008 sta v filmu Marley in jaz nastopila Owen Wilson in Jennifer Aniston kot par, ki posvoji neugnanega labradorca. Tudi ta film so posneli po resnični zgodbi, in sicer po spominih novinarja Johna Grogana z naslovom Marley in jaz, ki v angleščini nosi podnaslov Življenje in ljubezen z najslabšim psom na svetu. Psi so nastopali tudi v slovenskih filmih: vsi poznamo Srečo na vrvici, kuža, tokrat trinogi, se pojavi tudi v božičnem filmu Kapa, pa še kakšen bi se našel …

Za konec ne pozabimo, da v pasjih filmih nastopajo živa bitja. Za ganljivimi zgodbami o zvestobi in zabavnimi vragolijami se pogosto skrivajo veliko manj prijetne resnice o nečloveškem ravnanju z živalmi, o njihovem trpljenju za zaslužek ljudi, o živalih, ki jih prezgodaj odtrgajo od mater, obravnavajo kot rekvizite, silijo v izvajanje trikov na ukaz, jim povzročajo bolečino, jih stradajo, vse dokler niso prestare, preveč bolne ali preprosto ne prinašajo več zaslužka. V Hollywoodu jih ne ščiti noben poseben zakon – še več, obtožbe o mučenju živali spremljajo ne le filmov izpred desetletij, kot je Ben Hur, temveč tudi novejše, kot so Pirati s Karibov, Hobit – nepričakovano potovanje, Pijevo življenje in Pasji smisel življenja. Kot opozarja PETA, je problematično tudi zagotovilo, da na snemanju filma ni bila poškodovana nobena žival – saj Ameriška zveza za humanost, ki naj bi filmom podeljevala tovrstni certifikat, ne nadzoruje nastanitve in ravnanja z živalmi med predprodukcijo filma in samimi treningi. Živali so čuteča bitja, zato je pomembno, da se zavedamo, da so na filmu in televiziji prikazane drugačne, kot so v resnici, da o tem poučimo tudi svoje otroke in da smo kritični do filmov, ki dobrobiti živali ne posvečajo pozornosti, sploh do tistih, v katerih nastopajo divje živali. K sreči se s hitrim napredkom tehnologij vizualnih učinkov in umetne inteligence lahko zgodi, da resničnim živalim v filmu in na televiziji kmalu sploh ne bo treba več nastopati.