V Cankarjevem domu so prejšnji teden slavnostno premiero doživele Protagonistke, nova dokumentarna nadaljevanka režiserja Žige Virca, ki ga med drugim poznamo po mockumentarcu Houston, imamo problem! (2016) in od lani tudi po satirični komediji Poslednji heroj. Tudi koncept serije Protagonistke je izviren, a obenem preprost: šest igralk, en prizor. S scenaristko Izo Strehar sta povabila šest legendarnih slovenskih filmskih in gledaliških igralk, da so zanju posnele kratek igran prizor; vse so dobile isti scenarij, vsaka pa je vlogo babice, povabljene na poroko vnukinje, interpretirala na samosvoj način. Na vabilo so se odzvale Špela Rozin, Teja Glažar, Jožica Avbelj, Olga Kacjan, Marinka Štern in Marijana Brecelj; vsaki od njih je posvečena ena od šestih 20-minutnih epizod.

Protagonistke so tako deloma mojstrski tečaj igre (zelo očitno postane, koliko je filmska vloga odvisna ne od črke na papirju, ampak od igralkine interpretacije), predvsem pa netradicionalen pristop k dokumentarnemu portretu.

Ko se igralke znajdejo v svojem naravnem okolju – v kostumografkini omari, v izkušenih rokah maskerke, med stranmi scenarija – se njihovi morebitni obrambni zidovi znižajo. V pogovorih z avtorjema in Suzano Krevh, mlado igralko, ki je sodelovala kot njihova partnerica v prizoru, razkrijejo najrazličnejše drobtinice: Špela Rozin prostodušno izjavi, da je bil Michelangelo Antonioni, ki ga je srečevala v svoji karieri v kultnem studiu Cinecittà, "čuden", Sharon Tate pa "neverjetno lepa" in dobro založena z drogo. Teja Glažar prizna, da se je na igralsko akademijo vpisala samo zaradi študentskega statusa, potem pa nekje do tretjega leta raje kot študirala, sejala kaos s sošolcema Daretom Valičem in Dušanom Jovanovićem. Marijana Brecelj prizna, da se z mamo – z Borštnikovim prstanom nagrajeno igralko Ančko Levar – nikoli nista pogovarjali o njunem skupnem poklicu in da je mama ni hodila gledat v gledališče. Jožica Avbelj se v smehu spominja, da "je že v drugem letniku akademije postala blazno slavna", pozneje pa sama kot profesorica pomagala vzgojiti markantno generacijo mlajših kolegov. Podobne zgodbe bi lahko naštevali v nedogled.

Protagonistke so po eni strani ljubezensko pismo filmskemu delu – Virc pokaže, koliko nadarjenih ljudi je v zakulisju vsakega snemanja – in predvsem uvid v protejsko, izmuzljivo naravo igralskega poklica. V prvi vrsti pa je serija izrazito topel in naklonjen poklon šestim velikim damam, ki so svoja življenja zapisale igralski muzi. Kajti, kot poudari Iza Strehar, "moški si tradicionalno sami izborijo več prostora za pripovedovanje, za razlaganje legendarnih anekdot. Ženske imajo enako markantne zgodbe, le da jih redkeje slišimo."

Pogovori o nadaljnji usodi nadaljevanke še potekajo, odvijajo pa se v smeri, ki kaže, da jo boste lahko v prihajajočem letu ujeli na programu nacionalne televizije.

Več pa v spodnjem pogovoru z režiserjem in scenaristko.

Zanima me izhodiščna ideja za Protagonistke. Ne more biti naključje, da sta se odločila za portrete šestih igralk, in ne igralcev oz. mešane družbe. Se vama zdi, da umetnice, tudi tiste največje, v času življenja ne dobijo toliko poglobljenih portretov in "spomenikov" kot njihovi moški kolegi?

Žiga Virc (ŽV): Mislim, da je že v samem vprašanju odgovor. (Smeh.)

Izza Strehar (IS): Ideja se je rodila zato, ker na setih vedno delamo z igralci, ki potem za kamero pripovedujejo vse mogoče anekdote. Žal mi je, da to vedno ostane samo med nami, ki smo bili tam – in zato smo si rekli, da bi bilo te zgodbe lepo dokumentirati. V ta namen smo skušali poustvariti vzdušje filmskega snemanja, saj je maskerkin stol od nekdaj nekakšna spovednica za igralce. Skoraj samoumevno pa se nam je zdelo, da bomo za protagonistke izbrali ženske. Moški si tradicionalno sami izborijo več prostora za pripovedovanje, za razlaganje legendarnih anekdot. Ženske imajo enako markantne zgodbe, le da jih redkeje slišimo.

ŽV: Jasno, da obstajajo tako legendarni slovenski protagonisti kot protagonistke. Zdi se mi, da se vsaj na podzavestni ravni morda res malo bolj nagibamo k igralcem – pa čeprav nimam empiričnih podatkov o tem, koliko slavnostnih večerov in dogodkov je posvečeno igralkam in koliko igralcem. Zdelo se nam je, da si naše igralke nekaj takega preprosto zaslužijo. Nikjer pa ne piše, da ne bi druge sezone snemali o protagonistih; po odzivih na premiero sodeč, bi bilo serijo zanimivo snemati še naprej.

Se je koncept za serijo rodil iz razmisleka, kako posneti dokumentarni portret, a v okolju, ki je portretirankam domače, torej v kontekstu ustvarjanja vloge? Ali pa ste hoteli organizirati mojstrski tečaj igre, pokazati, kako lahko velike igralke isti scenarij interpretirajo na povsem različne načine?

IS: Prvotno je šlo za to, da smo iskali način, kako posneti portret, ki ni samo kombinacija intervjuja s portretiranko in arhivskih posnetkov vlog; to je že precej zastarel pristop. Hoteli smo posneti malo bolj interaktiven portret v njihovem okolju, potem pa se je to razraslo še v predstavitev filmskih poklicev za kamero. Ljudje se načeloma ne zavedajo, koliko ljudi in truda je potrebnih, da lahko na koncu gledamo film.

ŽV: V tradicionalne dokumentarce skuša avtor, in to je čisto naravno, strpati glavne informacije o tem, kaj je človek v svoji karieri ustvaril; ampak na ta način lahko polovico avdiovizualne vsebine napolniš s faktografskimi vsebinami, česar si nisem želel. Če koga natančno zanima cela filmografija in podatki, s kom je katera igralka sodelovala, ima na voljo Wikipedijo. Če ljudem natreseš pet podatkov, si bodo zapomnili tri, če jim navedeš dvajset podatkov, pa si bodo zapomnili samo še enega. Protagonistke hoče biti taka serija, kakršna tiste druge ne morejo biti.

Igralko gledalci načeloma vidimo v dokončanem umetniškem delu – v filmu ali v predstavi – sicer pa v raznih medijskih pogovorih in intervjujih. V obeh primerih do neke mere igra vlogo. Mi pa smo iskali vrzel med tem dvojim, in sicer tako, da smo igralke postavili v njim domače situacije. Tako se lahko odmaknejo od stroge ločnice med tem, kar bi morale povedati in česa ne. Pogosto komentirajo, da je zanje sedenje v maski kot nekakšna psihoterapija – in zato smo hoteli na kamero ujeti ravno ta proces ličenja in urejanja pričesk, čas, ko lahko klepetamo, one pa se počutijo suvereno. Ves čas pa smo imeli pred očmi, da snemamo poklon igralkam in da se v končnem izdelku ne bo znašlo nič nelagodnega za portretiranke. V resnici potem ni bilo treba ničesar izrezati, ampak ljudje so lahko bolj sproščeni, če si zaupamo.

Po premieri ste omenili, da se je s tem projektom zgodilo "nekaj zelo magičnega". Kaj je vaju osebno najbolj presenetilo? To je verjetno projekt, pri kakršnem lahko šele sproti zares vidiš, v kakšno smer se razvija.

IS: Cilj je bil, z vsako igralko posneti isti prizor – čeprav sva se z Žigo bala, da nama morda ne bo uspelo z vsemi, saj gre lahko v javnem sektorju marsikaj narobe, imeli smo omejeno količino snemalnih dni, točno šest, za vsako igralko dva polovična dneva. Največja magija je bilo to, da je bilo na koncu vse narejeno.

ŽV: Pozna se, kadar delaš z ljudmi, ki imajo že nekaj za seboj. Včasih sami sebe podcenjujemo v zvezi s tem, koliko nam bo uspelo narediti. Po navadi si kot avtor zamisliš, kako morajo stvari biti, in se temu vse podredi. V primeru Protagonistk pa gledalec ne bo zares vedel, ali smo trdno postavili koncept različnih žanrov in mu sledili ali pa smo na sredi projekta vse trikrat spremenili.

Zazdelo se mi je, da ste se morali na primer spontano prilagoditi Olgi Kacjan, ki je na snemanje prišla z rdečim klovnovskim nosom in vztrajala, da je klovn Pepe.

IS: V montaži je to izpadlo, ampak Olga je v resnici prekosila režiserja. Žiga jo je cel snemalni dan prosil, "Olga, a lahko daš dol ta nos?" Ona pa: "Kdo je Olga? Jaz sem Pepe." In tako smo rekli, da bomo pač spremenili žanr.

ŽV: Kar se zgodi pred kamero, to uporabiš. Smo pa zelo stremeli k temu, da bo serija žanrsko raznovrstna. Ti projekti so hecni, po eni strani so odprti, po drugi pa imajo zelo strogo strukturo. Točno se ve, da začnemo snemalni dan ob osmih zjutraj in da bomo do desetih na kavču sproščeno debatirali o čemer koli pač. Ampak samo do desetih – kar se do takrat zgodi, se zgodi, ne moremo dodati še snemalnega dneva ali dveh. Enako je z žanri: vedeli smo, da mora biti en prizor malo bolj družinski, optimističen, drugi mora biti bolj resna dramska interpretacija, potem pa bomo imeli še izlete v polja bolj avantgardnih žanrov. Nastaviš iztočnice, potem pa pustiš, da vidiš, kaj se bo zgodilo. Šele po tem se usedemo in analiziramo, kaj lahko s tem gradivom naredimo in kako naprej. Vse skupaj je zelo dinamičen proces.

Sta na intervjuje z igralkami prišla s pripravljenimi scenariji tega, o čem bo tekla beseda? Sta vedela, da vaju zanima, kakšen odnos je imela Marijana Brecelj do tega, da je bila tudi njena mama slavna igralka? Sta hotela iz Špele Rozin izvabiti anekdote o hollywoodskih legendah?

IS: Biografije znanih igralk tako ali tako poznamo, pa tudi nespoštljivo bi bilo priti na pogovor brez vsakega predznanja o sogovornicah. Vseeno pa smo skušali pogovor pustiti odprt za stvari, o katerih je vsaka igralka hotela govoriti. Če se nam je zazdelo, da bi kakšen podatek res morali vključiti v film, smo o tem izrecno povprašali. Če o čem ni hotela govoriti, nismo drezali, ker to ni take vrste portret.

Po formatu je serija že zelo blizu resničnostnemu šovu, zato smo imeli ves čas pred očmi, da je to dokumentarno snemanje in da ne smemo umetno "nastavljati" situacij, da ne smemo ljudi spravljati pod pritisk. Tudi Suzana Krevh je kot mlada igralka kolegice pač spraševala, kar jo je zanimalo, nismo je posebej pripravili.

Najbrž ni naključje, da sta za soigralko portretirankam izbrala Suzano Krevh, torej mlado igralko, ki je pravkar zaključila akademijo. Starejše kolegice se najbrž v odnosu do nje samodejno postavijo v mentorsko vlogo?

IS: Zdelo se nama je, da bo mlajša igralka verjetno več spraševala – pa tudi manjša verjetnost je, da bi te igralke poznala od kakšnega skupnega nastopa npr. v Drami. Če bi recimo prosili Nino Valič, je za marsikatero od njih nekdanja sodelavka. Za piko na i pa je to tudi priložnost, da mlajša igralka dobi minutažo na televiziji.

ŽV: Hoteli smo ustvariti kontrapunkt v starosti. Konkretno Suzana pa je bila izbrana zato, ker je po mojem ena največjih mladih igralk, kar jih imamo. Ko smo imeli kasting za neko drugo, igrano serijo, sem ugotovil, kako veliko dobrih mladih igralk pod 35. letom je v Sloveniji izrazito nadpovprečnih. Suzana je predstavnica te generacije, ki bi ji radi dali priložnost, kadar kaj snemamo. V državah, kjer je več filmske in televizijske produkcije, take igralke recimo odkrijejo pri petnajstih letih in imajo do 20. leta že nekaj vlog za seboj.

IS: Jennifer Lawrence, na primer, je že pri 22 letih dobila oskarja.

Kaj sta se v svojih dosedanjih karierah naučila o delu z igralci? Igralec je za režiserja verjetno več kot samo nekdo, ki bo pomagal udejanjiti njegovo vizijo. Kako pomembno je, da sta z režiserjem kompatibilna?

ŽV: Zame se tri četrtine režije zgodijo že v kastingu. Kasting je ključen, da izbereš osebe, za katere veš, da bodo res dobre za to vlogo. Seveda je osebnostna kompatibilnost pomembna, ampak tudi to ni čisto na prvo žogo – lahko, da ustvarjaš vloge, kjer celo pride prav, da te kompatibilnosti ni. Saj ne ustvarjamo samo filmov, kjer so vsi ves čas prijazni drug do drugega.

Ni nujno, da za vloge izbereš ravno ljudi, s katerimi bi hotel iti v prostem času na pivo, pomembno je, da bo nastal kakovosten izdelek in da se nastopajoči počutijo, da so naredili nekaj dobrega, da jih nisi izrabil. Skratka, kasting je velika odgovornost – ne samo zato, ker moraš izbrati igralce, ki bodo like dobro odigrali, ampak tudi zato, ker moraš na mesta svojih sodelavcev postaviti ljudi, ki se bodo tam dobro počutili. To ne velja samo za filme, ampak za vsako podjetje. Če na delovna mesta nastaviš napačne ljudi, zavlada kaos – ker včasih tega premisleka ni dovolj, kaki filmi delujejo malo "razštelani".

Moja izkušnja z igralci na splošno je, da so izjemno profesionalni. Zgodb izpred tridesetih let z nekim zamujanjem na snemanje in izpadi nikoli nisem doživel. Morda bi bile za zunanjega opazovalca kake situacije lahko videti mejne, bolj dramatično konfliktne, kot v resnici so. Popolnoma jasno mi je, da se moraš kot igralec odpreti vsem impulzom in jih včasih spraviti iz sebe. Za zunanjega opazovalca so to morda malo težje obvladljive stvari, ampak mi vemo, za kaj gre. Če bi bili mi trije igralci, ki jih čaka težek dramatičen prizor, bi težko tik pred snemanjem pokali vice. Treba se je spraviti v primerno razpoloženje, pri čemer morajo ljudje okrog tebe to razumeti in te pustiti na miru. To je po mojem legitimna prošnja.

IS: Stereotip, da so igralci dive, je skrajno nepošten. Pri filmih, pri katerih sem sodelovala, nisem naletela na nobenega takega igralca. Prej doživiš "diva momente" od drugih filmskih sektorjev. Je pa res, da imam zelo rada igralce, ker dajo življenje mojim likom.

Pišete scenarije praviloma s konkretnimi igralci pred očmi? Ali pa se raje osredinite na samo zgodbo in se te vrzeli zapolnijo pozneje?

IS: Delno pišem abstraktno, delno pa stvari že v naprej vizualiziram, na primer scenografijo ali pa si predstavljam določeno igralko v prizoru, ki ga pišem. Pogosto je na koncu to druga igralka – šele, ko se začne kasting, si oblikujem jasnejšo podobo, kako bo vse skupaj videti.

Ravno serija Protagonistke pokaže, da so igralke izjemno različne osebnosti in temperamenti. Jožica Avbelj, denimo, izžareva samozavest in avtoriteto, medtem ko Teja Glažar še po dolgoletni karieri izraža dvom o svoji nadarjenosti. Marinka Štern ne skriva svoje začetne treme, medtem ko Špela Rozin od prvega trenutka naprej deluje skrajno flegmatično. Ali se ta heterogenost zgodb vseeno združi v nekakšen skupni zaključek o naravi igre, igralca?

ŽV: Mislim, da tak skupni imenovalec ne obstaja. Včasih slišimo izjave tipa "Ah, igralci!", kot da je to skupen paket ljudi. Vsaka od teh ustvarjalk izhaja iz drugačnega okolja in ima drugačne osebnostne lastnosti. Skupno naj bi jim bilo to, da imajo rade igro, ampak včasih ugotoviš, da se kdo tudi boji igrati oziroma ima hudo tremo. Tako da niti ta posplošitev ne velja.

IS: Igralci radi nepričakovano izbruhnejo v petje, to je moje opažanje. (Smeh.) Morda jim je med vajami dolgčas, ne vem. To je zanje ventil, kadar je tišina in se je treba pripraviti na vlogo.

Kako sta izbrala šesterico igralk, ki so portretirane v Protagonistkah? Vse so stare med 72 in 82 leti. Marijana Brecelj skupino opiše kot "ostarele dame, ki smo dale nekaj skozi".

IS: Hotela sva ujeti najstarejšo generacijo, ki jo trenutno imamo, in na voljo sva imela šest mest. Nekatere sogovornice sva poznala od prej, s Špelo Rozin sva že večkrat delala, Jožica Avbelj je bila Žigova mentorica. Poklicala sva več igralk, nekatere se na koncu niso odločile za sodelovanje.

ŽV: To je najbolj klasična filmska situacija. Začneš z naborom želja in idej, potem pa se začne realnost telefonskih klicev – ljudje imajo druge obveznosti, zdravstvene težave, milijon faktorjev je v igri. Na koncu se je ta spisek zožil na šest imen. Ni samo šest igralk v Sloveniji, s katerimi bi si želela delati – najine Protagonistke predstavijo šest imen s seznama vrhunskih igralk. Z lahkoto bi nabrala imen še za eno sezono.

Načrti za drugo sezono torej že obstajajo?

ŽV: Če bi se lotila druge sezone, bi se mi zdelo bistveno, da bi bila to res druga sezona, ne pa spet nek čisto nov koncept. Težava razpisov je včasih v tem, da si po eni strani Slovenski filmski center čisto legitimno želi nekaj novega in svežega, ampak če sva ustvarila nekaj, kar konceptualno funkcionira in bi si želela v nadaljevanju predstaviti še druge igralke ali igralce, je edino smiselno, da koncept ostane isti. Avtorji imamo včasih težavo s tem, kako se lotiti nadaljevanja, ne da bi dobili odgovor: "Pa saj to je enako kot prva sezona." Ja, točno to, ravno v tem je namen.

IS: To ne velja samo za serije. Že pri filmih se zdi, kot da moramo ves čas dokazovati, kaj drugega še znamo. "Joj, Virc bo spet delal film o tem, a nismo tega že videli?" Po drugi plati pa kaki ameriški avtorji ustvarijo cel opus z enim pristopom in je poanta ravno v tem, da hodiš gledat filme določenega režiserja, ker ti je njegov slog všeč. Nihče jih ne sili, naj pokažejo, da znajo ustvariti še kak drug žanr.

ŽV: Tudi pri slikarstvu ni nič narobe s tem, da umetnika prepoznaš že po slikarskem slogu. Pri filmu pa se mi včasih zdi, da slog skorajda ni dovoljen, češ, zdaj se pa že malo ponavljaš.

Ena od rdečih niti serije je ideja, da igralski poklic ni nekaj, kar na neki točki preprosto odložiš in pustiš za seboj. Portretirane igralke zelo očitno rade delajo, ogromno energije črpajo iz novega izziva, ki sta ga postavila pred njih. Večinoma čutijo obžalovanje, da zanje ni več vlog in projektov, kakršne dobivajo mlajše ženske.

IS: V seriji slišimo, da se je težko vrniti na oder, ko ga enkrat za dalj časa zapustiš. To je tudi eden od razlogov, zakaj smo morali klicati enajst igralk, da smo jih na koncu dobili šest. Nekaterim postane težko igrati.

ŽV: Specifika našega koncepta je bila, da smo od njih pričakovali, da bodo ne samo klepetale z nami, ampak tudi ustvarile igrani prizor. V Sloveniji so proračuni pač takšni, kakršni so, in drama je najcenejši žanr za snemanje. Če se ozremo v tujino, vidimo, da je na primer v filmih o Harryju Potterju več starejših igralcev ustvarilo legendarne vloge, ampak pri nas takih stvari pač ne snemamo.

Med žanri, ki smo se jih lotili s Protagonistkami, me je neverjetno zabavala "nizkoproračunska Igra prestolov". To je huronsko smešen koncept, ampak ne vem, kdo bi kaj takega hotel delati. Spomnite se samo na Črnega gada, to je bilo posneto naravnost idiotsko preprosto, pa je učinkovalo. Včasih se mi zdi, da smo vsi ujeti v začaran krog razmišljanja, da se tako ali tako nič ne da, ampak nekaj je vseeno treba početi. Na koncu se raje ne odločamo za nič abstraktno drugačnega, ker to odločevalcem tako ali tako ne bi bilo všeč.

IS: Pri scenarijih je težava tudi v tem, da pisci večinoma pišemo vloge za svojo starost. Morda je tudi zato manj glavnih vlog za starejše ženske.

Prizor, ki so ga igralke ustvarjale na šest različnih načinov, je kratek in odprt, v njem se lahko skriva zelo veliko neizrečenega in različnih interpretacij. Kaj se vama je zdelo ključno inkorporirati?

ŽV: Klasični koncept je seveda tak, da imaš kot režiser v glavi določeno predzgodbo, ki jo na vajah potem predebatirate in morda skupaj sklenete, da bi bilo bolje kaj spremeniti. Specifika Protagonistk je bila, da je bil proces dela še veliko bolj kolaborativen: skupaj predebatiramo, kaj se v resnici v prizoru dogaja, kaj one mislijo, da se skriva za izrečenim. Veliko teh idej smo potem tudi uporabili.

Kako težko je bilo snemati film v filmu? Hkrati ste morali snemati igrani prizor in dokumentirati proces snemanja tega prizora. Predstavljam si, da za ekipo ni bilo trenutka, ko bi bili "varni" pred kamero.

ŽV: Vsi smo bili vrženi v nek klasičen filmski modus, zato hitro pozabiš, da si pred kamero. Kostumografka Tina, na primer, se je osredotočala na izbiranje kostumov, to je pač njen osnovni način funkcioniranja. Na začetku se zelo zavedaš, da te snemajo, po nekaj urah pa kamere že odmisliš. Čeprav projekt morda zgleda lahkotno, je vse skupaj logistično zelo zahtevno, vključno z največjimi banalnostmi. Preden posnameš prvi prihod igralke na snemanje, se mora najprej pred hišo z njo srečati tonski mojster, da jo ozvoči, in šele potem se lahko "prvič" srečamo pred kamero. Naš direktor fotografije Fabris Šulin je mojster tega, da iz nič naredi vse. Zelo pomembno je bilo tudi, da nam je dala Mestna občina Ljubljana prostor za snemanje v Mestni hiši, varno okolje v centru mesta, kjer smo lahko delali, kar smo hoteli.

IS: Kar vidite pred kamero, ni bilo čisto pristno. Vsi moški sodelavci imajo po navadi veliko bolj neurejene brade kot takrat, ko smo jih snemali. (Smeh.)

Glede na to, da sta lani predstavila Poslednjega heroja in letos Protagonistke, sklepam, da sta našla neko ustvarjalno dinamiko, ki vama ustreza. Katere druge projekte imata še trenutno v delu?

IS: V kratkem boste lahko videli igrano serijo Poklicani, osem petdesetminutnih delov s Suzano Krevh in Laro Volk v glavni vlogi; to je serija o sestrah, ki delata v klicnem centru.

Posnela sva tudi kratki igrani film z romsko skupnostjo, ki še čaka na distribucijo, v razvoju pa imava še celovečerec Purgatorij. To je delno drama in delno srhljivka o družini, ki se zbere v lovski koči, ker je bila to poslednja želja umirajočega očeta. Od tam se potem stvari stopnjujejo. SFC je že podprl tudi serijo Aristokracija, v razvoju pa je še serija Liberty.

ŽV: Veliko se ukvarjamo s koprodukcijskimi sodelovanji, imava tudi svojo produkcijsko hišo Lilit, tako da imava niti precej v svojih rokah. Če se nama zdi, da je treba nekam brcniti, potem to pač narediva. Dejstvo pa je, da je treba imeti pripravljenih in v delu ogromno stvari, če nočeš posneti samo enega filma vsakih deset let.