Že leta 2001 je v računalniški 3D-tehniki ustvaril odmeven animirani videospot Perkmandeljc. Leta 2008 mu je uspehe doma in v tujini prinesel film Čikorja an' kafe, kratki film po legendarnem istoimenskem songu Iztoka Mlakarja. Posebej trpek po tematiki, a hkrati bogat v beri nagrad je bil njegov naslednji kratki animirani film Celica iz leta 2017.

Med drugim je prejel nagrado za najboljši animirani film na ameriškem festivalu Cinequest, s tem se je približal nominaciji za nagrado oskar. Te dni se pripravlja na njegov najambicioznejši projekt doslej. Za televizijski Dnevnik, natančneje za rubriko Izpostavljeno sem pripravljal prispevek o uspehih in izzivih animiranega filma pri nas. Nisva se sicer uspela dogovoriti za intervju pred kamero, mi je pa Kastelic v elektronski pošti opisal svoj pogled na stanje animiranega filma doma in po svetu.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili za ustvarjanje animiranih filmov?
Ker se mi zdi eden najbolj zanimivih sodobnih medijev za ustvarjanje. Če bi Leonardo in Michelangelo živela v današnjem času, bi bila verjetno animatorja.

Guillermo del Toro je na letošnji podelitvi oskarjev prejel zlati kipec za najboljši celovečerni film "Ostržek Guillerma del Tora". Ob prejetju nagrade je gledalcem povedal, da animirani film ni žanr in da bi morali o tem razmisliti. Se z njim strinjate? Si animirani film zasluži enakih vatlov kot celovečerni igrani film?
Pri podelitvah oskarjev na animirani film že leta gledajo precej zviška. Do določene meje jih lahko razumemo, saj je situacija v animiranem filmu malce konfuzna. Na eni strani absolutno prevladujejo animirani filmi za otroke. Zaradi tega večina ljudi misli, da so animirani filmi izključno medij za otroke. Kar seveda ni res! Na drugi strani pa so animirani filmi (s tem predvsem mislim na kratke animirane filme) našli pot do gledalcev predvsem na specializiranih festivalih. Festivalska publika pa je zahtevnejša od povprečnih gledalcev in temu se morajo prilagoditi tudi animatorji.

Kaj pa "zahtevna festivalska publika" pričakuje od animiranega filma?
Festivalska publika si želi predvsem zahtevnejših, umetniških filmov, ki so za širšo publiko manj zanimivi. Imamo torej dve skrajnosti: risanke za otroke na eni strani in zelo razvito produkcijo umetniških animacij na drugi strani. Animiranih filmov vmes je pa zelo malo. Vsaj v našem, zahodnem svetu je tako.

Rezultat tega je, da je v resnici narejenih zelo malo tako imenovanih mainstream filmov, namenjenih širši odrasli publiki. Oskarji pa so namenjeni ravno tej širši, mainstream publiki, zato so pri izboru malo zmedeni. (Na Japonskem poznajo Anime filme, ki jih proizvajajo v ogromnih količinah in so namenjeni najširši publiki: tako mladostnikom kot tudi zahtevnim odraslim.)

Hkrati pa je animacija vseprisotna tudi v tako imenovanih "mainstream" igranih filmih.
Res je. Animirani filmi so se z modernimi tehnologijami uspeli pri stranskih vratih vtihotapiti tudi v filme za široke mase. Skorajda ni več hollywoodskega filma brez posebnih animiranih učinkov. Teh je v filmih čedalje več in včasih se niti ne zavedamo, da je velik del sodobnih igranih filmov izdatno opremljen z animacijami. Nekateri filmi (kot je Avatar) so skoraj v celoti animirani filmi. Predvideva se, da bodo že v bližnji prihodnosti večino filmov posneli na tak način, torej brez kamere. Igralce bodo “poskenirali” v računalnike, scena bo v računalniku … Ni daleč dan, ko bo večina filmov na oskarjih animiranih.

Vaš najbolj uspešen film Celica je prejel okrog šestdeset nagrad. Kljub grenki tematiki pa si ga je na internetu ogledalo več kot 17 milijonov ljudi. Velikanski uspeh za specifično formo.
Celico je RTV po petih letih "skrivanja v bunkerju" prvič uvrstila na spored pred kratkim. Ni mi bilo vseeno, da so film tako dolgo zanemarjali, saj je ne nazadnje ravno RTV ta film sofinancirala s precej denarja. Čeprav je bilo vmes veliko priložnosti, ko bi ga lahko pokazali. Denimo ko sem leta 2019 za taisti film prejel nagrado Prešernovega sklada. Posebne ekskluzivnosti torej ni več. Že tri leta si lahko film vsi, ki jih zanima zastonj, ogledajo na YouTubu in drugih platformah in 17 milijonov ogledov je za kratek umetniški film (takšni filmi so menda povprečnim gledalcem manj zanimivi) zelo razveseljiva številka.

Če ostaneva doma. Govorimo o vzponu naših avtorjev. Urška Djukić, Špela Čadež, Grega Mastnak, Kolja Saksida, ne nazadnje vi. Sredstev za animirani film je več kot prejšnja leta. Po besedah predsednice društva slovenskega animiranega filma Tine Smrekar je bilo lani za to formo namenjenih približno 450 tisoč evrov, če k temu prištejemo še sredstva, ki jih namenja radiotelevizija Slovenija. Letos Slovenski filmski center na tem področju predvideva še sto tisoč evrov. Na prvi pogled vse lepo in prav. Pa je res?
Priznam, da sem slabše seznanjen s tem, koliko denarja se namenja animiranemu filmu. Me veseli, da so številke letos bistveno višje kot v prejšnjih letih. Čeprav v bolj naprednih državah toliko denarja porabijo za en sam kratki animirani film.

Treba je vedeti, da je animirani film zelo specifičen. Praviloma je izdelava animiranih filmov precej dolgotrajnejša in delovno bolj intenzivna kot izdelava klasičnih filmov. Večinoma animirane filme pri nas delajo predvsem entuziasti, ki imajo ta medij radi in tega ne delajo zaradi zaslužka.

Če prav razumem, torej še vedno premalo za celovečerne animirane filme ali serije?
Če bi bilo denarja več, bi se lahko lotili bolj ambicioznih projektov; daljših animiranih serij ali celo celovečercev, ki veliko lažje najdejo pot do širše publike kot kratki animirani filmi in so lahko celo komercialno zanimivi.

Avtorji animiranih filmov si z denarjem, ki ga dobimo iz javnih skladov, lahko plačamo zelo majhno ekipo, ali pa smo filme celo prisiljeni narediti sami. Če film dela majhna ekipa, seveda to že tako dolgotrajen postopek izdelave filmov še podaljša. Izdelava enega samega kratkega filma zato traja več let. Jaz na primer naredim en film vsakih osem ali devet let.

Kakšne so torej vaše konkretne želje?
V Sloveniji imamo cel kup dobrih animatorjev. Imamo kvalitetno akademijo v Novi Gorici, od koder prihajajo kvalitetni mladi animatorji. Mislim, da je nujen (in logičen) naslednji korak: vzpostavitev pogojev za izdelavo celovečernih animiranih filmov in daljših serialov. To je zahteven korak, ki se mora začeti že v umetniških akademijah. Iz naših umetniških akademij v glavnem prihajajo izraziti individualisti z lastnim likovnim stilom in vizijo. Taki pa se težko prilagodijo temu, da so pri celovečercu samo en majhen delček v celotnem procesu. Zadnja leta postaja slovenska animacija svetovno priznana, na ta način pa bi lahko postala celo komercialno uspešna filmska panoga.

Kaj pripravljate v prihodnje?
S Slovenskim filmskim Centrom sem te dni podpisal pogodbo o razvoju naslednjega kratkega filma. Gre za moj doslej daleč najbolj zahteven projekt, ki bo po dolžini dvakrat daljši od mojega doslej najdaljšega filma. Film bo precej zamorjen, ker tudi sam z leti postajam vse bolj siten in zamorjen. Upam, da bo ljudem vseeno všeč.