To je verjetno ena najbolj ključnih misli, ki jih v dokumentarcu Juliena Templa Joe Strummer: The Future is Unwritten (Joe Strummer: Prihodnost še ni spisana) pove Strummer, najbolj prezentni član punkovske skupine The Clash. Obenem so to tudi besede, ki pojasnjujejo, zakaj so se The Clash tako zelo razlikovali od Sex Pistols in ustvarili lastno, politizirano obliko punka. In obenem so to tudi besede, ki pojasnjujejo vzpone in padce (karierne in popolnoma življenjske), ki so zaznamovali 50 let Strummerjevega življenja.

Čeprav se je sam bolj ali manj odvrnil od družine - ko sem prišel v internat, sem vedel, da je več tisoč kilometrov oddaljeno družino najbolje pozabiti, nam v filmu pove Strummer -, je tudi v Strummerjevem primeru veljalo, da jabolko ne pade … Oče Johna Grahama Mellorja, kot je bilo v resnici ime Strummerju, je bil diplomatski uslužbenec britanskega zunanjega ministrstva. In bil je menda precej nenavaden uslužbenec. Vse preveč je dvomil o vsem in očitno ga je zelo 'vleklo' na levo. V političnem smislu rečeno.

Fast Forward od uličnega glasbenika do zvezdnika
To skepso in potrebo po boju zoper krivice je podedoval tudi Strummer in ju naredil za temelj svloje osebne ideologije. Falirani študent likovne umetnosti – v filmu izvemo, da so ga izključili, ko je iz uporabljenih tamponov naredil kolaž, kar je bilo za vodstvo umetniške šole povsem preveč radikalno – je postal skvoter iz prepričanja, sklenil pa je tudi, da bo nekoč postal rockzvezdnik. S tem podatkom tudi nastopi tisti del filma, ki se sicer gleda kot romantična viteška pustolovščina in ki v gledalcu vzbudi simpatije do že v mladosti izredno karizmatičnega Strummerja – ko brata Mellor nista dopolnila še niti 10 let, je bilo že jasno, da je 18 mesecev mlajši Joe absolutni vodja, v šoli pa si je Joe tudi hitro podredil manjši 'gang', s katerim je teroriziral manj 'sposobne' od sebe –, ki pa obenem pot od uličnega muzikanta do rockzvezdnika opiše tako skopo, da gledalec skoraj dobi vtis, da se je vse skupaj zgodilo tako rekoč samo od sebe in da so The Clash nastali skoraj čez noč.

Hipurji so za na smetišče
Pa v resnici ni bilo tako. Kdor je prebral katero izmed knjig o skupini The Clash – na primer zajetno in izredno podrobno 'biblijo' skupine Marcusa Graya –, ve, da je bil Strummerjev prehod od njegove prve resne skupine The 101ers, ki je še preigravala glasbo v tradiciji klasičnega rokenrola, pa do formiranja skupine, ki je bila v resnici projekt zajedljivega in tudi izkoriščevalskega, predvsem pa izrazito nadutega – pripisoval si je celo 'avtorske pravice' izumitelja punka – Bernieja Rhodesa, vijugav in nič kaj bliskovit. Trojica, Joe Strummer, Mick Jones in Paul Simonon, ki jo je Rhodes 'vrgel' v eno sobo, se ni samo nekaj časa gledala in potem kar naenkrat začela vaditi, ampak je preteklo kar nekaj časa, preden je predvsem Strummer sklenil, da sta rokenrol in 'hipurstvo' preživela in da je prava stvar punk.

Diktatorstvo, 'vpisano' v usodo socializma
To je pravzaprav sklenil čez noč. In čez noč je iz fanta, ki je zahteval, da ga kličejo Woody – po tedanjem vzorniku Woodyju Guthrieju -, postal Joe Strummer. Prekinil je stike z vsemi, ki so ga spominjali na preteklost in postal popolnoma nova osebnost. Takšna radikalnost je bila tudi sicer značilna za Strummerja, ki je kot prepričani levičar vedno znova zapadal v tisto slabost, ki je uničila tudi mednarodni socializem, kateremu je bil privržen. Strummer je bil namreč kar malo stalinističen. „Povabili so te v pub na pijačo, in vedel si, da si odpuščen,“ je o Strummerjevih taktikah na poti do uspeha povedal eden izmed njegovih nekdanjih soglasbenikov. In tudi Strummer sam je priznal, da je v kratki karieri pri skupini The 101ers odpustil kakšnih 48 ljudi.

Bonove najstniške težave z geografijo in s splošno nevednostjo
Vedno se je bojeval za načela pravičnosti, da bi o njih lahko pridigal v zares velikih dvoranah, pa so bile potrebne žrtve na 'nižjih ravneh'. Moralno je to sicer vprašljivo, a praktično gledano, je bilo opravičljivo. Strummer je resnično spreminjal življenja ljudi. Celo Bono, ki v filmu izpade skoraj kot razvajeni bogataš, ki ležerno v napol ležečem položaju – zakaj za vraga zmorejo drugi intervjuvanci, med katerimi so tudi slovita imena, kot so Johnny Depp, John Cusack ali Anthony Kiedes, sedeti ali stati pokonci in povsem normalno, brez zategovanja besed, govoriti o svojih spominih na Clashe in Strummerja? - razkrije, da kot najstnik nikakor ni vedel, kje leži Nikaragva (hm) in da mu je šele glasba Clashev odprla vrata v svet politike.

Ravno ta dvojnost med Bonom, ki o krivicah pridiga na velikem podiju v družbi uveljavljenih politikov, in Strummerjem, ki je deloval 'od spodaj' in je prek pogovora poučeval male ljudi – njegova zadnja soproga razkrije, da je še po 40. letu večkrat domov pripeljal povsem neznane ljudi in se z njimi ure dolgo pogovarjal –, vedno plačal pijačo ali taksi bankrotirani mladini in še po letu 2000 povsem spontano priredil koncert za stavkajoče gasilce, pojasnjuje, zakaj Joe Strummer že danes, pet let po smrti, velja za legendo in zakaj Bono to verjetno ne bo nikoli postal. Legenda namreč mora živeti med ljudmi. Zato tudi pravični in napredni monarhi, kot je bil na primer Jožef II. Habsburški, ne morejo postati legende, Robinom Hoodom, ki se gibljejo med ljudstvom, pa to uspe.

Strummer, ki se ga hočeš dotakniti
Kljub nekaterim poenostavitvam in romantiziranju pa filmu uspe bistveno. Predstaviti Joeja Strummerja kot 'krvavega' človeka, ki je bil večkrat brezbrižen, ki mu je slava stopila v glavo in ki ga je prisiljeni sestop s trona rockzvezde dodobra sesul. O desetletju po razpadu Clashev, o desetletju Strummerjevega iskanja samega sebe in vrsti ponesrečenih projektov je malo znanega. Na koncu pa je človeku, ki je cenil predvsem življenje samo po sebi, vendar ponovno uspelo najti srečo. Naj je še tako klišejsko, a je res. Našel jo je takrat, ko se je prenehal pretvarjati. Med nastopanjem s skupino The Pogues in ob tabornem ognju na festivalu Glastonbury, ko je spet začutil željo po nastopanju in se mu ni več zdelo pomembno, ali je hipi ali punker.

Tedaj je vloga pripovedovalca, ki jo je tako dobro obvladal, postala ključna. S svojo novo skupino The Mescaleros mu je bilo res dano nastopati le tri leta, vendar se je z njo in z njenim s prvinami različnih glasb sveta obarvanim zvokom vrnil v svoje zgodnje srečno otroštvo. V otroštvo različnih kultur, ki jih je spoznaval ob selitvah družine po svetu, in v otroštvo prijateljstva z bratom, ki je kot mladenič naredil samomor in čigar izgube Strummer nikoli ni povsem prebolel. Sklenjen je bil krog večnega kroženja življenja in smrti, katerega simbol je tudi večni ogenj, nenehno prisoten skozi film in ustvarjajoč domačno ozračje, zaradi česar se nam ob koncu zazdi, da nam je Strummer povsem blizu. Skoraj bi se ga hotel dotakniti …

Polona Balantič