Po prvi projekciji je na vprašanja o tem, kako je snemal film o irski nomadski manjšini, odgovarjal režiser Perry Ogden. Pred kamere je postavil resnično nomadsko družino in se posebej posvetil 10-letni deklici Winnie, ki so jo izključili iz šole.

Ogden se je pri ustvarjanju na več festivalih nagrajenega filma zgledoval po filmih Los olvidados, v katerem se je Bunuelo ukvarjal z otroki z ulice v predmestjih Cuidad de Mexica, in Streetwise Martina Bella, ki je v poznih 70. letih proučeval brezdomne otroke v Seattlu. "Spraševal sem se, kakšne možnosti sploh imajo v življenju ti otroci, ki odraščajo na marginah irske družbe," je idejo za film pojasnil režiser.

Režiser jim je sledil tudi domov
Ta je kamere in igralce - naturščike vodil po trgovinah, prostorih z igralnimi avtomati in drugih krajih, na katerih 10-letna selivka preživlja čas po izključitvi iz šole. Režiser je kamere usmeril še v nekatere druge otroke, ki jih je srečal najprej pri projektu Pony Kids, nato pa na sodiščih za mladostnike. "Mala selivka je nastala iz zgodb in situacij, ki sva jih opazovala v dveh letih na t. i. Court 55," je povedal režiser, ki je mlade igralce snemal z mini-dv kamero, precejšen del dialogov pa je nastal z živo improvizacijo.

Vzporednica z Romi
V Kinodvor so potegnili vzprednico z Romi, saj je dopoldanskemu pogovoru z Ogdnom sledila predstavitev knjige Pokoplji me pokončno, v kateri Isabel Fonseca piše o zgodovinskem potovanju Romov.