Številni bukseljni smo se tako ta mesec, ko je postalo očitno, da bo film Harry Potter in Svetinje smrti 2 porušil vse obstoječe rekorde gledanosti, počutili rahlo ... izpuščene. Posvarjeni smo bili namreč, da bomo na tej točki "neposvečeni" v kinu povsem izgubljeni.

Izziv se torej ponuja kot na dlani: maraton Harryja Potterja. Vrnitev na začetek, celostno doživetje epopeje, ob kateri je zrasla generacija, razjasnjenje nekaterih ezoteričnih pojmov, kot so quidditch, skrivžni in morakvarji - in rahlo mazohističnih osemnajst ur (če računamo, da vsak traja približno dve uri in pol) pred zaslonom.

Štiri neprespane noči pozneje ne morem reči, da sem spreobrnjeni potterfanatik, lahko pa priznam, da se zadnjega dela ... veselim.

(Spodnje opombe skušajo sago obravnavati kot samostojno celoto, neodvisno od tega, kako zvesta je (ali ni) literarni predlogi.)

Harry Potter in Kamen modrosti
Tako se je torej vse začelo? Zaslug za to, da se je franšiza, katere zametek je Kamen modrosti, pozneje razrasla v najbrž največji filmski (ali pa kar popkulturni) fenomen svojega časa, gre najbrž pripisati predvsem romanom J. K. Rowling - kajti na ekranizaciji Chrisa Columbusa ni, še posebej v retrospektivi, nič tako spektakularnega, kar bi se lahko kosalo, denimo, s prvim Gospodarjem prstanov. Režiser je imel pred očmi očitno predvsem zvestobo literarni predlogi, kar se na platnu prevede v na trenutke dolgovezen film - skoraj tri četrt ure mine, preden Harry sploh prispe na Bradavičarko! Vsak stranski lik dobi obširno predstavitev in čeprav je nekatere več kot zabavno videti (je mimo pravkar priletel prosojni John Cleese?), postane sčasoma tudi utrujajoče.
Če ne drugega, vam bo smeh izvabilo vsaj nekaj prizorov s pravkar formirano osrednjo trojico: Daniel Radcliffe, Rupert Grint in Emma Watson so sicer ljubki, a tako leseni in neprepričljivi, da se človek resnično vpraša, kdo je v njih videl zvezdniški potencial. Še posebej mala "piflarka" Hermiona gre s svojo razločno enunciacijo in poštirkanostjo človeku na živce še dosti bolj, kot je bilo v scenariju najbrž zamišljeno. Zato pa toliko bolj izstopajo mojstrski nastopi učiteljskega zbora Bradavičarke, od Richarda Harrisa v vlogi dobrohotnega ravnatelja Dumbledora do Maggie Smith in seveda slastno osornega Alana Rickmana, zaradi katerega si profesorja Rawsa ne boste mogli nikoli več predstavljati kako drugače kot z njegovo mrko šobo.

Harry Potter in Dvorana skrivnosti
Zdi se, da je bil tudi ta film, tako kot njegov predhodnik, posnet z zelo specifično (čeprav gromozansko) ciljno publiko pred očmi: za vse, ki so romane požrli na en mah. To seveda ekranizacijo reducira na zgolj pripomoček za podoživljanje zgodbe, ki bi jo v teoriji morala vsaj skušati preseči. V takih okoliščinah se pod pritiskom znajde predvsem režiser, ki tudi v drugo ni imel srca, da bi iz zgodbe črtal za razvoj peripetije nepotrebne podrobnosti in zaplete; Dvorana skrivnosti se tako po nepotrebnem razrašča v zgolj še en akcijski film s prenapihnjenimi posebnimi učinki (spomnimo se gromozanskega baziliska), ki jih na drugi strani "uravnotežajo" vzgojni uvidi tipa "Niso naše sposobnosti tiste, ki določajo, kdo v resnici smo, ampak naše odločitve". Še najboljša uporaba računalniške animacije je bila stvarjenje Smeagola ... eeem, pardon, očarljivo mazohističnega, štorastega škrata Trapetsa. Kenneth Branagh kot narcisoidni, a popolnoma nesposobni profesor za obrambo proti temnim silam je prav tako obetaven znanilec "težkokategornih" igralskih imen, ki jih bo franšiza spotoma še pobrala.

Na tej točki maratona me rahlo skrbi: še šest filmov pred menoj bi se znalo nečloveško vleči. Še posebej, če bodo v vsakem tako temeljito razdelani prizori quidditcha.

Harry Potter in Jetnik iz Azkabana
No, končno. Vnaprej se človek sicer težko odloči, ali naj se vsega skupaj veseli - ne nazadnje je vajeti v roke dobil eden izmed predstavnikov novega vala izjemnih mehiških režiserjev, Alfonso Cuarón, film pa ima najvišjo povprečno kritiško oceno od prve šesterice - ali naj se raje boji lastnih visokih pričakovanj.
Skrb je bila odveč: od samega začetka, ko Harry naduto bunkeljko napihne in pošlje v stratosfero, je jasno, da se Cuarón, za razliko od Columbusa, ni zgolj lotil bolj ali manj zveste ekranizacije knjige, ampak da je v predlogi skušal najti neko globljo ... magijo. Film uspe ujeti ravnotežje med situacijsko ali značajsko komiko (Emma Thompson kot čudovito konfuzna, hipijevska profesorica vedeževanja) na eni in kri ledenečimi prizori (prvič se pojavijo veščasti, pošastni morakvarji) na drugi strani.
Vse skupaj počasi postaja tudi igralsko prebavljivo: naši trije "mladiči" so pod drugo režisersko taktirko očitno odkrili nove nianse podajanja čustev, franšizi pa se je pridružil še Gary Oldman kot (domnevni) serijski morilec Sirius Black, ki s svojim neuravnovešenim videzom in vročičnim pogledom še najbolj spominja na kakšnega križanca med Charlesom Mansonom in potetoviranim Viggom Mortensenom v Vzhodnih obljubah.
Za zdaj prvi film iz serije, ob katerem na tihem ne godrnjaš, da "bi se dalo vse to povedati v dveh urah". Optimistično gremo dalje.

Harry Potter in Ognjeni kelih
Lahko gre bodisi pod mentalni zaznamek "tisti, v katerem končno vidimo Mrlakensteina v vsej njegovi breznosni grozi" ali pa kot "tisti, v katerem Robert Pattinson dokaže, da je lesen tudi, kadar mu ni treba igrati mokasto belega trupla" (to noče biti namig na zadnje kadre filma). Mogoče bi bilo najbolje "tisti, v katerem dokončno pridejo v puberteto" - kar naenkrat se namreč znajdemo sredi kdo-bo-koga-povabil-na-šolski-ples in podobno dramatično razčustvovanih dilem. (Sposobnost čaranja pri potnih dlaneh v prisotnosti nasprotnega spola očitno ne pomaga.) Namesto Siriusa Blacka nas Mike Newell (bolj ali manj) budne ohranja z novim profesorjem za obrambo proti temnim silam (ki jih Bradavičarka tako ali tako očitno vedno rekrutira iz zaprtih oddelkov norišnic): Brendan Gleeson je sadistični lovec na zlobne čarovnike, Noruč Nerrga.

Vse skupaj se vrti okrog nekakšnega čarovniškega triatlona treh šol, kar pomeni, da je osrednji antagonizem sage - spopad z Mrlakensteinom - postavljen v oklepaj (brez skrbi, ne boste prikrajšani za končni epski dvoboj, ki pa mora, kot toliko stvari v tej sagi, za zdaj ostati nedokončan).
Končna razsodba: korak nazaj. Od fantazijske ekstravagance smo zdrsnili nazaj k mladinskim filmom.

Harry Potter in Feniksov red
Najboljši dokaz, da je včasih manj več: v nobenem delu serije še ni bilo bolj zloveščega stranskega lika, kot je tokratna nova kadrovska pridobitev Bradavičarke, tetkasta profesorica Kalvara Temyna (Imelda Staunton), sladkobno smehljajoča se sadistka v rožnatih kostimčkih. Celo tako dobra je, da zaradi nje povsem zbledi prvi nastop Helene Bonham-Carter kot zlobne Krasotillye L'Ohol, ki je tukaj na žalost videti le kot potencirana (ali pa še to ne) pojava iz katere izmed gotskih pravljic svojega moža.

Naš protagonist, ki je po svojem dvoboju z Mrlakensteinom že tako ali tako zreduciran na živčno razvalino, se mora zdaj boriti še proti izključitvi iz šole in kampanji blatenja, ki jo je proti njemu sprožilo Ministrstvo za čaranje - in ker si najbrž lahko mislimo, da Harry "Izbranec" Potter ne bo končal kot, na primer, poštni uslužbenec, in da ga bo čarovniška srenja sprejela nazaj medse, ta dramatični lok ni pretirano napet. Drugo veliko "razkritje" je ugotovitev, da "niti Mrlakenstein niti Harry ne bosta imela miru, dokler drugi živi" in da mora torej eden ubiti drugega. Duuuuuuuh!, bi tukaj pripomnil cinični gledalec.
David Yates v svojem prvem soočenju z izročilom raziskuje temnejšo plat odraščanja, ki se ji je Newell bolj ali manj izognil: počasno doumevanje, kakšnega zla je človeštvo zares sposobno. Harry ima s svojim eksistencialnim angstom toliko dela, da ima še za (s silnim pompom najavljano) romanco bolj malo časa: njegova simpatija (Katie Leung) se v kadru bolj ali manj pojavi samo za tisti prvi poljub, potem nanjo pozabimo.

Harry Potter in Princ mešane krvi
Ali "Nehvaležni zadnji del, preden se končni spopad zares začne". Znan tudi kot "tisti del, kjer končno vidimo malo več čudovito zlovoljnega Robawsa Rawsa". Alan Rickman, ki je v črni kuti s svojimi. Kratkimi. Odsekanimi. Stavki. že od samega začetka videti preprosto preveč zlohoten, da bi to dejansko lahko bil, nas bo tukaj morda postavil na laž: vse namreč kaže, da je profesor ključni del skrivne naveze, ki skuša hudobnega albinskega paglavca, Draca Malfoya, dvigniti med najzvestejše pribočnike tistega, čigar ime bi se moralo rimati s smrtjo.
Dumbledore medtem rekrutira Harryja, da bi mu pomagal nazaj na Bradavičarko zvabiti samotarskega upokojenca Limaxa Hudlagoda (Jim Broadbent), ki je ključen zato, ker je pred mnogimi leti učil Toma, tihega fantiča srhljivo hitlerjugendovskega videza, ki je pozneje odrasel v Mrlakensteina.

Bradavičarka je s svojimi opustošenimi hodniki in gotskimi stopnišči bolj kot veselemu mravljišču iz prvih dveh delov podobna Gothamu. (Če smo že pri izposojanjih: vzporednice z Gospodarjem prstanov, o katerih bi se dalo govoriti že pri nekaterih prejšnjih delih, so tukaj na trenutke v nebo vpijoče: skrivnostna podzemna jama je poseljena s čredo napadalnih spak, ki bi se najbrž oglasile na ime Gollum, Dumbledore je bolj kot kadar koli prej podoben dobrohotnemu, samožrtvujočemu se Gandalfu, v igri pa je tudi lov na dragocen nakit.)
David Yates se s šestim Potterjem, ki ponuja še zadnje prebliske izginjajočega nedolžnega, otroškega sveta, s kopičenjem religiozne simbolike in nakazovanjem prihajajočega apokaliptičnega nasilja, uspe izogniti pasti "vmesnega dela" in iz njega narediti spodobno zadnjo stopničko pred vrhuncem. Ne bi si mislila verjela, da bom to kdaj rekla, ampak nadaljevanja se skoraj veselim.
Harry Potter in Svetinje smrti 1
Ali "tisti del, ki je pravzaprav eno samo dolgo kampiranje" in ki se ga, če s potterjevskim izročilom niste seznanjeni, niti ne trudite gledati, kajti razumeli ne boste ničesar.
Ko so pred nekaj leti objavili načrt, da bodo zadnji roman J. K. Rowling razpolovili na dva filma, je to zvenelo smiselno. Knjiga ima ne nazadnje okrog 800 strani! Nekje na sredi prvih Svetinj smrti se človek (ki ima na tej točki maratona že precej kondicije za sedenje) začne spraševati, ali ne bi bilo nemara vsega skupaj pametneje pospešiti. Harry, Ron in Hermiona namreč (pre)velik del časa preživijo v kujavi tišini v svojem ogromnem zložljivem šotoru, s katerim na svoji misiji potujejo po deželi. Njihov lov na Skrižvne, uročene artefakte, ki jih morajo nabrati in uničiti, če hočejo pokončati Mrlakensteina, naprej poganja predvsem čakanje na mitološki, operetno veličastni končni spopad, za katerega seveda vemo, da ga v tem filmu še ne bomo videli.

A če to "pritožbo" pustimo ob strani, so prve Svetinje smrti na trenutke (na primer začetni vrtoglavi nočni pregon na metlah ali pa vtihotapljenje naše trojice na Ministrstvo za čaranje, ki je prepričljiva distopična vizija militariziranega državnega aparata prihajajoče oblasti) primer sage na njenem vrhuncu, kemija med osrednjimi junaki pa je po desetletju igranja istih likov občutno večplastnejša in zanimivejša kot na začetku.

Že res, da Svetinje smrti 1 s svojimi neštetimi odprtimi iztočnicami na trenutke delujejo kot zgolj najdražji filmski napovednik vseh časov ... a napovednik za nekaj, kar absolutno hočem videti.

Recenzijo Harryja Potterja in Svetinj smrti 2 lahko preberete tukaj.