Kot sem zapisal že v recenzijah preteklih filmov, se mračno vzdušje vidno stopnjuje vse od Jetnika iz Azkabana, v katerem se Harry kljub mladim letom sooči z morakvarji, ki so strah in trepet vseh čarovnikov. Od tretjega filma dalje se je scenarij zaradi obsežnosti knjig vse bolj primoran osredotočiti le na ključne dele zgodbe, kar seveda sproža nemalo negodovanja med ljubitelji knjižne serije.
Nekje po ogledu drugega filma sem se tudi sam lotil knjig, ki so me z vsako naslednjo bolj navdušile. Najbolj me je pritegnila tematika šolarskega življenja, ki v vsakem izmed nas zbuja burne spomine, ter obravnavanje otrok v odnosu do avtoritete in (šolske) politike in medijev, ki se, tako kot v resničnem življenju, nemalokrat izkažejo za precej sporne in dvolične. Žal so se producenti odločili izogniti družbenopolitičnim temam, ki bi dvignile preveč prahu, in roko na srce dodatno zapletli scenarij. Nikakor pa ne bi rad omalovaževal težke naloge scenarista Steva Klovesa, ki je razmeroma uspešno priredil vse Rowlingine knjige o Potterju (z izjemo pete).
V Princu mešane krvi, ki ga je (tako kot Feniksov red in prihajajoči film v dveh delih Svetinje smrti) režiral David Yates, se dogajanje večinoma osredotoči na raziskovanje Mrlakensteinove mračne preteklosti, vmesno dogajanje pa je popestreno z zabavnimi prizori najstniške zaljubljenosti, igranjem quiddicha in poglabljanjem odnosov med glavnimi liki. Stranski liki sošolcev in učiteljev se pojavijo samo še takrat, ko imajo izključno praktično vlogo. Harry se na eni strani zbliža z ravnateljem Dumbledorom, ki ga pripravlja na naslednje poglavje, na drugi pa se med Hermoine, Harryem in Ronom pletejo vse bolj pristne prijateljske vezi. Film v primerjavi s knjigo uspešno ohrani naklepno dvoličnost profesorja Rawsa (vselej odlični Alan Rickman) in do neke mere pretečo nevarnost vse bolj drznih jedcev smrti. Razlog za Malfoyeve notranje muke in nepričakovana smrt ključnega lika pa ostaneta nezadostna.

Med igralci najbolj izstopata Michael Gambon in Jim Broadbent. Prvi, ki se je, potem ko je v tretjem filmu nadomestil umrlega Richarda Harrisa, s tem filmom dokončno vživel v vlogo Dumbledora. Drugi brez vidnega napora upodobi ekscentričnost in bridkost profesorja čarobnih napojev Hudlagoda. Daniel Radcliffe (Harry), Emma Watson (Hermione) in Rupert Grint (Ron) so igralsko dozoreli in postali prav prikupni. Med drugimi liki je izreden Frank Dillanei, ki igra Toma Riddla oziroma Mrlakensteina pri 16 letih. Pa tudi Hero Fiennes Tiffin, ki igra isti lik pri 11 letih, in Tom Felton (Malfoy) nista od muh.

Mračnejšemu dogajanju so prilagodili tudi fotografijo (helikopterski posnetki pokrajine med potovanjem vlaka v šolo so denimo manj barviti in prikažejo drugačno prostranost britanskega podeželja) in scenografijo (barvna hladnost Bradavičarke poznarja pretečo nevarnost). Dovršena je tudi srhljiva magičnost posebnih učinkov (začetni prizor napada jedcev smrti na London).

Če so prvi štirje filmi bolj ali manj samostojni, šestega ni več mogoče gledati brez podrobnega poznavanja preteklega dogajanja. Vprašanje je, ali nepoznavalci knjig lahko še sledijo zgodbi. Na splošno je Princ mešane krvi manj vznemirljiv in bolj dramatično srhljiv, kot film pa deluje predvsem kot vmesna stopnja v pričakovanju sklepnega poglavja.
Kar zadeva primerjavo z letošnjimi lahkotnimi poletnimi uspešnicami, lahko mirno rečem, da je na povsem drugi kakovostni ravni, medtem ko moja ocena odraža stopnjo potenciala, ki so ga ustvarjalci dosegli. Ni naključje, da ga je studio Warner sprva želel prikazati preteklo zimo (ko je čas za resnejše filme), nato pa so ugotovili, da za letos nimajo drugega večjega filma, ki bi lahko ponovil uspeh Viteza teme (prav tako netipično zahtevnega poletnega filma). Rekordni blagajniški izkupiček po vsem svetu pa priča, da imamo gledalci tudi poleti radi ekvivalent gurmanske in ne le hitre hrane!
Ocena: 4; Uroš Šetina