Film je nastal je v sklopu Igranega programa, producent filma je RTV Slovenija.

V njem je v središču družina istospolnih partnerjev: najstnica Mia (Nadja Debeljak) živi v ljubeči družini s svojim očetom Matejem (Jernej Šugman) in njegovim partnerjem Luko (Primož Bezjak). Po Matejevi nenadni smrti se morata Luka in Mia boriti za obstoj svoje nekonvencionalne družine. Vloga Mateja je zadnja filmska vloga, ki jo je odigral lani umrli igralski velikan Jernej Šugman.

Drugi celovečerec Marka Šantića je nastal kot odziv na padec Družinskega zakonika, z njim si želijo razbiti stereotipe in prikazati čustva – ker prav ta ostanejo, ko odstranimo vse zakonodaje, postopke in pravna stališča, je za MMC povedal režiser.

Scenarist in režiser Marko Šantić se je rodil leta 1983 v Splitu, leta 2008 pa diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Kot študent je posnel dva kratka igrana filma, in sicer Srečno pot, Nedim (Sretan put Nedime) ter Luknja (Rupa). Prvi, ki ga je posnel 2005, je bil nominiran za nagrado Evropske filmske akademije, prejel glavno nagrado za kratki film na Sarajevskem filmskem festivalu in glavno študentsko nagrado na filmskem festivalu v Tribeci.

Leto dni pozneje posneti film Luknja pa je bil v Sarajevu deležen posebnega priznanja žirije in je zmagal kot najboljši film na bolonjskem festivalu evropskih filmskih šol. Leta 2013 je po knjižni predlogi Urlanda Uršiča posnel svoj celovečerni prvenec Zapelji me, zanj je dobil vesno za najboljšo režijo na 16. Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Leta 2016 je režiral mladinski dokumentarec Televizije Slovenija Čhavoro.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kaj vas je napeljalo k tej zgodbi, kako vas je našel scenarij Irene Svetek?
Začelo se je z referendumom o družinskem zakoniku, ki je padel. V razočaranju, ki je temu sledilo, se je Irena Svetek odločila napisati scenarij za film. Mislim, da je takratni izid razočaral mnogo ljudi. Sam sem v to zgodbo kot režiser vstopil na povabilo Uredništva igranega programa na TVS, ki je projekt produciral. Scenarij me je takoj pritegnil prav zaradi likov in teme istospolnega starševstva.
Je bil velik del ustvarjalnega procesa pogovor znotraj ekipe o vprašanjih družin istospolnih partnerjev?
Absolutno. Že ko smo imeli ožji krog avdicij, smo spraševali kandidate, kaj mislijo o istospolnih družinah. Bilo je tudi zelo zanimivo slišati, kako o tem razmišlja mlada generacija. Za izbiro glavne igralke in igralca smo si vzeli veliko časa, proces je trajal nekaj mesecev. Za glavno igralko smo imeli na avdicijah 180 punc. Nadja, ki je bila potem izbrana, je imela zelo jasna stališča, veliko je vedela o problematiki. Pozitivno nas je presenetila kot zelo mlada punca, ki je razmišljala na izjemno zrel način.

V celem procesu mi je bilo tudi pomembno najti igralce, ki bodo motivirano odigrali vloge. Vse, ki so bili na avdiciji za glavnega igralca, je tema zanimala. Ravno zaradi padca družinskega zakonika so vsi želeli dodati svoj prispevek k zgodbi, ki pokaže, zakaj bi moral biti zakonik sprejet, ne pa zavrnjen. Primož Bezjak, ki igra glavni lik, je k vlogi pristopil zelo angažirano, čutil je veliko odgovornost in pomagal nadgraditi scenarij. Gre za humanistično pripoved, postavljeno v okolje, polno stereotipov. Čutil sem, da nam je bilo vsem v ekipi v interesu razbiti te stereotipe.
Jernej Šugman v filmu igra moškega, ki s partnerjem vzgaja hčerko, nato pa mu nenadoma odpove srce. Na film je kmalu po koncu snemanja padla senca smrti Šugmana, ki je umrl iz istega razloga. Kako ste se soočali s tem, ste film začeli gledati drugače?
Ko me je poklical Primož Bezjak in mi povedal, kaj se je zgodilo, nisem mogel verjeti in ta občutek me je spremljal vsaj še pol leta. Ni bil le vsestranski igralec, ampak izjemna oseba, dajal se je na vseh koncih, vsi smo bili zelo radi v njegovi družbi. V času snemanju je nenehno ustvarjal pozitivno atmosfero.

Ko smo imeli premiero na FSF-ju, sem imel pred projekcijo cmok v grlu, ravno zato, ker so se meje med resničnostjo in fikcijo zbrisale. Ko film imitira življenje, nam je to načeloma všeč, takšni filmi so nam dobri. Ko pa se to obrne, ko začne življenje posnemati tisto, kar se zgodi v filmu, kar naenkrat ne najdeš misli, ki bi lahko formulirale ta občutek, samo pretresen si lahko. Sam to vidim kot grozno naključje, ki nas je vse zelo prizadelo.

Kot režiser pa sem se po premieri v Portorožu malo razbremenil, ker so ljudje film in njegovo zgodbo toplo sprejeli.

V filmu je v zgodbo vpetih veliko situacij, ki zahtevajo poznavanje zakonodaje. Kako ste se spoprijemali s pravnimi vidiki zgodbe?
Srečali smo se z nekaj sodniki, državnim sekretarjem in tudi s kolegi, ki so del LGBT-skupnosti. Ta tema je zahtevala veliko raziskovalnega dela, saj je obširna in kompleksna. Vendar si znotraj fikcije nismo mogli privoščiti preveč teh podatkov. En dober primer so scene na sodišču, kjer nismo hoteli iti v detajlne obravnave, zdelo se nam je klišejsko in kontraproduktivno znotraj naše pripovedi. Nas so zanimala čustva. Ker prav to ostane, ko odstranimo vse zakonodaje, postopke in pravna stališča. Hoteli smo izpostaviti samo posameznike, ki bi nas na valu emocij popeljali skozi zgodbo.

Prikazati tisto, kar se spregleda, ne omenja v debatah o družinah istospolnih partnerjev?
Točno to. Čustev ni med črkami zakonikov. Zdelo se mi je, da bi s filmom, osebnim načinom pripovedovanja, lahko lažje razložili širšemu občinstvu, da so pri vseh teh debatah v središču človeške zgodbe, okoli katerih se ves čas neupravičeno in neproduktivno umetno ustvarja strah, podpihujejo se neresnice. To smo hoteli s filmom pregnati.
Od februarja 2017 so se stvari v zakonodaji nekoliko premaknile, vendar istospolni partnerji še vedno ne morejo iti na oploditev z biomedicinsko pomočjo ali imeti pravico do posvojitve. Glavno vprašanje je pravzaprav, kako zrela je družba pri sprejetju istospolnih družin.

Film poleg igralcev v ospredje postavlja tudi Ljubljano, njene ulice in arhitekturne detajle. Mesto sodeluje z liki in skupaj z njimi pripoveduje zgodbo. Kako to, da ima Ljubljana tako veliko vlogo?
To ima tudi nekaj zveze z mojim prvim filmom Zapelji me, ki se prav tako dogaja v Ljubljani, ampak se je v njem pravzaprav skoraj ne vidi. Delček, ki ga lahko vidimo, je temačen, oblačen, siv in periferen. Cela ta atmosfera je takrat dobro šla s pripovedjo, vendar ko so me na festivalih v tujini začeli spraševati, ali je Ljubljana res taka, sem se zamislil. Zato sem imel željo, da bi jo pokazal tako, kot jo zares imam v najboljšem spominu, sončno, živo, polno lepote. Način, na katerega je mesto prikazano, je tudi povezan z glavnim likom, njegovimi čustvi in senzibilnostjo. Ljubljano gledamo skozi njegove oči, opazimo vse, kar v poletnem mestu vidi on. Glavni junaki tako živijo zraven tržnice na Vodnikovem trgu, blizu so Plečnikove arkade, pijejo kavo zraven Ljubljanice, žalujejo na Žalah, svoj notranji mir poskušajo najti v parku Tivoli.

Veliko je tudi premikov s kamero, ves čas je v gibanju. Zakaj ste se odločili za tak način snemanja?
Hotel sem, da se kamera premika, da ni vkopana. Direktorju fotografije Marku Kočevarju in meni je bil to res velik izziv. Pri prejšnjem filmu sem hotel bolj statično kamero, okoli katere se dogaja mizanscena. Pri snemanju je zanimivo že to: kjer koli postaviš kamero, se ti odpre drugačna vizura. Vedno hodimo po pločnikih, po ulicah. Če kamero postaviš pod drevo, odpiraš pogled od tam, ustvariš nov rakurz mesta. In to je tudi neke vrste draž snemanja.

V ospredju so mnogi detajli, delčki vodnjaka, voda, ki pada nanj, torej koščki Ljubljane, ki jim v vsakdanu ne dajemo pozornosti. Kako ste jih iskali?
Vsako mesto ima skrite kotičke, ki jih lahko ravno skozi film pričaramo in približamo pogledu. Čeprav že dolgo živim v Ljubljani, mnogih kotičkov do snemanja sploh nisem opazil. Ko smo se lotili predprodukcije filma in iskanja lokacij, še posebno mikrolokacij, sem se začel ustavljati na vogalih, ob vodnjakih, stranskih ulicah, in si jih pozorno ogledoval. Sicer pač hodimo mimo marsičesa in se na vse oziramo le v totalu in v gibanju. Skritih kotičkov Ljubljane je veliko.
Nasproti odprtosti in lahkotnosti Ljubljane je postavljen motiv zlate ribice v akvariju, ki se kar nekaj krat znajde v velikem planu. Kako sami vidite ta skorajda arhetipski simbol ujetosti?
V filmu Diplomiranec je denimo paralela z akvarijem zelo načrtno in dobro umeščena, pri nas nismo toliko razmišljali o simboliki, ampak je bila to bolj estetska poteza. Rekel bi celo, da je šlo za bolj nezavedne stvari, ki sčasoma izplavajo na površje.

Del filma se dogaja v obmorskem kraju, tam pa ravno nasprotno, ne pokažete veliko detajlov prostora, lahko bi se dogajalo kjer koli ob morju.
To smo snemali v Seči, ampak nam je bil bolj pomemben prostor morja, obale in majhne ladjedelnice. Zato nismo tako pompozno vstopali v sam kraj. Bil pa je poudarek na tem, da bi bil tudi tisti prostor prikazan sončno in svetlo. Preprosto gre za asociacije in občutke, ki jih glavnim junakom sproža morje. Tam se počutijo varno in oddaljeno od vsakodnevnih skrbi.
Obstaja kakšna velika razlika pri snemanju filma, ki je televizijski in si ga bo torej občinstvo ogledalo na malih zaslonih?
Klasificirati film kot televizijski ali ne televizijski je zame zastarela tema. Film je vedno film, ne glede, v kateri produkciji je nastal in ne glede na to, ali bo šel v kino, na VOD-platformo, televizijo ali po festivalih.

Bil pa je to tudi zadnji film, ki je nastal v produkciji Igranega programa TVS ...
Mlada generacija režiserjev se je lahko vedno afirmirala in artikulirala skozi ustvarjanje filmov na televiziji. Svoje prvence so na Igranem programu posneli Klemen Dvornik, Slobodan Maksimović, Barbara Zemljič svoj drugi film Matevž Luzar, Miha Knific. Bilo je tudi nekaj dobrih kratkih filmov. Zdaj pa je tega žal konec. Samo upam, da se bo s časovno distanco dovolj razumelo, koliko je Igrani program TVS zares bil pomemben in koliko je prispeval h kakovosti Slovenskega filma in razvoju mladih avtorjev.

Skupaj from RTV Slovenia, Drama department on Vimeo.