Prepričljivi celovečerni prvenci oziroma druga dela so se kar vrstili, od Razrednega sovražnika že omenjenega Bička, prek Čefurjev Gorana Vojnovića, ki se je v tej golobradi združbi zazdel že pravi veteran, pa vse do še enega prvenca, filma Zapelji me Marka Šantića. Skoraj odveč se zdi pripomniti, da se je njihov suvereni nastop še kako pokazal tudi pri porazdelitvi nagrad, saj so skoraj vse vesne pristale prav v naročju teh mladih mož. In z eno najbolj zaželenih, s tisto zapeljivo in prestižno vesno za režijo je domov odkorakal mladi Šantić.

Priznati moram, da sem že tedaj imel ob taki odločitvi žirije številne pomisleke in da ti tudi zdaj, ko sem si Šantićev prvenec Zapelji me ob njegovem prihodu na redni spored domačih kinodvoran ponovno ogledal, še vedno trmasto vztrajajo. Seveda bi si želel takoj pojasniti, da ti pomisleki še zdaleč niso izraz prepričanja, da film Zapelji me ni »material za nagrade«. Sploh ne. Menim namreč, da je Šantić ustvaril prodorno in kompleksno delo, ki se pogumno loti odpiranja v slovenskem filmu ne prav pogosto zastavljenih vprašanj; da mu je znal vtisniti pečat aktualnosti, in v njem ujeti duha časa; ne nazadnje pa tudi to, da je svojo zgodbo o dveh mladih, ranjenih dušah, znal vpeti v širši družbeni kontekst.

Še več, na fabulativni ravni je Zapelji me celo tako kompleksen in domiselno strukturiran izdelek, kakršnih domača filmska produkcija ne premore prav v izobilju. Šantić se namreč v tej zgodbi o Luki, ki se po odhodu iz mladinskega doma, kamor je moral oditi, ko se mu je odrekla mama, zaposli v lokalni klavnici in tam sreča Ajdo, s katero se začneta zbliževati, domiselno poigrava z različnimi dramaturškimi opozicijami. Na primer, Lukova dejanja usmerja travma odsotnega očeta, medtem ko bi za Ajdo lahko rekli, da njena travma izhaja iz »preveč prisotnega« očeta; Luka se bojuje proti pozabi (rad bi izvedel, kaj se je zgodilo z njegovim očetom), medtem ko si Ajda želi predvsem to, da bi »pozabila«; Luka ob pristnosti intimnega čustvenega zbližanja oživi, Ajda pa ob njem skorajda otrpne. Res je sicer, da je fabulativna osnova povzeta po literarni predlogi, saj je scenarij nastal po motivih romana Orlanda Uršiča Gosposka, mater si ozka, a Šantić je na scenaristični ravni vseeno opravil izvrstno, osupljivo zrelo in kompleksno delo.

Žal pa se ne morem znebiti občutka, da se mu izvedbena raven, torej režija, za katero je bil v Portorožu kot že rečeno sicer nagrajen, preprosto ni posrečila. Ob gledanju me je namreč vseskozi spremljal občutek, da zgodba nekako ne steče, da je v filmu vse preveč takih mizanscenskih rešitev, ki delujejo prisiljeno, ne pristno. Da je argumentacija razlogov, ki usmerjajo dejanja likov (na primer tega, zakaj mu je mati zamolčala dejstvo, da je oče še živ), vse premalo premišljena, celo nedodelana.

Pa vendar, Zapelji me je šele prvenec. Zato kljub pomislekom, ki mi jih ta z določenih vidikov vzbuja, ohranjam prepričanje, da je Šantić eden najbolj nadarjenih avtorjev svoje generacije in že zdaj se veselim njegovega novega dela.

Piše: Denis Valič; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radiu ARS.