Dokumentarni film z naslovom Tri generacije: Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica portretira "neskončno polje domišljije, ki ga čas ne more postarati" – od Marlenkine kultne Sneguljčice, Rdeče kapice, Trnuljčice, Paličice, Zvezdnih tolarjev prek temačne Lenore, Pastirice in dimnikarja, Letečega kovčka in Svinjskega pastirja Marije Lucije do Hanine Rokavičke, Zajčkove hišice in Schönwerthovih pravljic.

Poleg protagonistk se v filmu pojavijo tudi Kristijan Muck, Tanja Komadina, Pavle Učakar, Nadja Zgonik, Polona Tratnik, Irena Matko Lukan, Boštjan Gorenc - Pižama, Maša P. Žmitek in Martina Vovk.

Direktor fotografije je Jurij Nemec, montažer Zlatjan Čučkov, glasbo je ustvaril Borja Močnik.

Film je pred televizijsko premiero doživel tudi projekcijo v Kinodvoru in v Centru starejših občanov Trnovo. V slednjem zato, da si ga je lahko ogledala tudi Marlenka Stupica, ki je tam v petek praznovala 94. rojstni dan. Majda Širca je ob tem povedala, da jo je bilo malce strah, kako se je bodo dotaknile podobe leta 2002 umrle hčerke Marije Lucije. Te so jo sicer vznemirile, s celoto pa je bila zadovoljna.

Najmlajša Hana Stupica pravi, da je bila njena babica presenečena nad svojim humorjem. "Ni vedela, da premore toliko humorja," ji je dejala po ogledu. Kot poudarja, se ji je zdela ideja o dokumentarnem filmu odlična ne toliko zaradi nje same, ampak zaradi babice v visoki starosti in arhivskih posnetkov mame, ki so vključeni v film. "To me je najbolj čustveno prizadelo, videti mamo in jo slišati. Njena podoba izginja, čeprav ni toliko let od tega. Mislim, da je to film o njima, ker je babica kariero zaključila, mame več ni, jaz pa imam, upam da, veliko kariere še pred sabo. Njuna ilustracija je večna, moja še nastaja," pravi.

Kot pravi avtorica filma, ti tisto, s čimer se srečaš v rani mladosti – izkustvo vonja, percepcije, slike, – ohrani pogled na svet. Sprašuje se, ali bi imela isto afiniteto do likovne umetnosti, če ne bi kot otrok brala knjig z deli Marlenke Stupica in tudi drugih velikih umetnic, ki so zaznamovale slovensko ilustracijo.

"Dobro je, da imamo toliko dobrih slikanic, ki lahko otrokom pripeljejo kvalitetene vizualne podobe, ki ostanejo za vse življenje," se strinja tudi Hana. K temu dodaja, da je otrokom treba pustiti, ne le da gledajo podobe, ampak tudi, da jih ustvarjajo. Kot pravi, je pomembno, da se jih ob tem ne usmerja. "Lahko jim daš manjši nasvet, ne smeš pa jih dajati v kalup. Moraš pustiti otrokom, da gre vse na papir."

"Podobe kar nastanejo."
Kot v filmu poudarjajo vse tri, njihove ilustracije prihajajo neposredno iz njihovega življenja, pogosto nezavedno. "Nobenega filozofiranja ni za tem, kar narišem, vedno se mi v trenutku pojavi podoba, ki jo potem prenesem na papir," pravi Hana. Marija Lucija pa v arhivskem posnetku, stara 24 let, reče: "Podobe kar nastanejo." Kot pokaže film, se pri vseh treh ponavljajo ista drevesa, prav tista, ki rastejo za njihovo hišo. "Vse te veje, ki jih rišem, spominjajo na tiste veje izpred hiše. Ker sem se igrala pod njimi. Šele zdaj sem to prvič opazila," je v času nastajanja filma spoznala Hana.

Da podobe izhajajo njihovega družinskega življenja, velja tudi za modernističnega slikarja Gabrijela Stupico, moža, očeta in dedka, ki je umrl leta 1990. Film prikaže, kako je kot njegova žena Marlenka tudi on nenehno risal svojo hčerko Marijo Lucijo. Od otroštva dalje je bila stalnica v njegovem likovnem svetu, Marlenka pa jo je upodobila v Sneguljčici, Paličici in številnih deklicah, ki zaznamujejo njen pravljični svet. Majda Širca pravi, da bi bil že to lahko film sam zase – raziskovati, kakšen pristop do risanja hčerke ima mati v primerjavi z očetom.

Obdobje stotih let, v katerih so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi
A skozi dokumentarec Tri generacije išče poudarke drugje, v odnosu ilustratork do časa in konteksta, kulturnih in družbenih dogajanj, v okviru katerih so ustvarjale in ustvarjajo. Osredotoča se na obdobje stotih let, v katerih so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi ter koncepti. Film se začne s prihodom vlaka na železniško postajo kralja Aleksandra v letih, ko se je rodila Marlenka. Konča se na Slovenski cesti na demonstracijah v času Haninega zgodnjega otroštva.

"Zanimalo me je, v kakšnem odnosu so one do teh stotih let. Kje se prepoznava družbeni kontekst v teh ilustracijah? V enem trenutku prideš do spoznanja, da nikjer. Pa ni res. Nisem se zadovoljila s tem. Vse pravljice, že od antike dalje, pa Stara in Nova zaveza, imajo vedno dialog z resničnostjo. To prebija čez film, posebno pri Hani, kjer delam vzporednice denimo s podnebnimi spremembami, ali pa pri njeni Rokavički z begunstvom in iskanjem doma, solidarnostjo, ki je ni. Ni lepšega, kot videti, da se v pravljici živali ne požrejo med seboj, da zaspijo vse utrujene druga ob drugi, medtem ko iščejo dom, ki ga ni," razmišlja Majda Širca.

Ena od rdečih niti filma je v spremembi pogleda na žensko, ki se ukvarja z umetnostjo. "Marlenka je začela slikati po vojni – v času, ko so petletke nizale rekorde, ko je bil proletarec kralj, delavka osvobojena volivka, brezrazredna družba pa cilj. V črno-beli svet je vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi." Na likovni akademiji je študirala v drugi povojni generaciji, ko se je tja vpisala le peščica žensk.

Tudi v času, ko je študirala njena hčerka Marija Lucija, so bile ženske na slikarstvu v manjšini. A v prvem desetletju novega tisočletja, ko se je na študij Oblikovanje vizualnih komunikacij vpisala Hana Stupica, je bilo v vse programe akademije sprejetih že več žensk kot moških. "Nekaj je danes samoumevno, kar nekoč ni bilo," poudarja Majda Širca.

Sto let skozi film opazujemo tudi na nivoju tehnik, načina ilustriranja, distribucije. Marlenka Stupica v filmu pravi: "Sem bila pogumna, sem delala direktno na plošče," Hana pa po drugi strani svoje ilustracije danes prenaša na tekstil in s skenom ustvarja povečave svojih del.

Kaj je preživelo čas? Pripovedovanje zgodb z ilustracijami.
Le en princip je neranjen preživel ves ta čas in ostal enak: pripovedovanje zgodb z najbolj domišljenimi, prefinjenimi, senzibilnimi in čutnimi ilustracijami; s podobami, ki nam lahko spremenijo dojemanje sveta.

Nekdanji urednik Mladinske knjige Pavle Učakar v filmu reče, da njihovi različnosti navkljub obstaja nekaj, kar jim je skupno. Vsaka ima svoj pristop, svoje žanrske obdelave, a vse imajo enako vztrajnost, delajo na življenje in smrt. "To, da delaš do konca, tako da se ti trgajo notranji organi, rišeš dvanajst ur z eno dlakico čopiča. Morda se zdi vsakodnevna tema, ampak zdi se mi, da ne sme v pozabo," poudarja Majda Širca. Od nekdaj jo fascinirajo ženske, ki so risale ne glede na okoliščine. "Moški so imeli štafelaje in ateljeje, ženske pa so vztrajno, pridno risale in z drobnimi potezami gradile ta svet."