Retrospektiva se začenja 21. marca, drevišnjim projekcijam filmov Vortex, Blato, Konstrukt, Betonski človek, Večer, Afterlife, Avtoportret, Obala, Zadnja večerja in Tango za ribe bo sledil pogovor z umetnico, ki ga bo vodil kurator Robert Kuret. Retrospektivo pripravljata Slovenska kinoteka in zavod za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana. Kinotečne projekcije bo dopolnilo sodelovanje z Bazo slovenskega filma (BSF), kjer si bo mogoče ogledati še preostale stvaritve Nataše Prosenc Stearns.

V okviru retrospektive se bodo zvrstili štirje programski sklopi, ki prinašajo vpogled v umetničin opus iz obdobja med letoma 1989 in 2024. Prvi sklop nosi naslov Vrtinec, sklop Proces, ki sledi aprila, prinaša filme Čas?, Dvojnik in Sokratov proces. Sledila bosta še sklopa Vertikalni horizont in Črne vode.

Ustvarjanje med ZDA in Slovenijo
V Slovenski kinoteki so zapisali, da se prva sklopa spogledujeta z igrano formo, druga dva pa sta že v polnosti eksperimentalna, pri čemer se znotraj enega sklopa znajdejo dela radikalno različnih estetik, zvrsti in produkcijskih kontekstov, ki so nastajala v različnih obdobjih od konca 80. let minulega stoletja do danes. Stvaritve, ki bodo na ogled v uvodnem sklopu, so nastajala v različnih kontekstih – od neodvisnih projektov v ZDA in eksperimentalnih videov do filmskih produkcij v Sloveniji. Avtorica v njih raziskuje inovativne vizualne pristope, kot je uporaba leč z ogledali za učinek zrnatosti (Obala), in haiku videe, nastale iz spontanih posnetkov (Avtoportret, Afterlife).

Osredotočenost na telo in njegovo snovnost
Leta 1966 v Ljubljani rojena Nataša Prosenc Stearns se v svojih delih osredotoča na telo, njegovo snovnost, ki v kasnejših delih postaja spektralna prezenca v podobi silhuete, napolnjena z osnovnimi elementi, pri čemer prevladuje voda, eden osrednjih motivov avtoričinega opusa. Uporablja plastenje podob, raznovrstne načine njihovega sestavljanja in kombiniranje v montažnih programih, povezanosti vsega živega – ali bolje rečeno snovnega – v en sam velik pulzirajoč organizem, ki ga zaznamuje gibanje, še piše v napovedi retrospektive.

Umetničina gibljiva slika velikokrat pomeni dobesedno to: kot bi v času petrificirana slikarska podoba nenadoma vzvalovala, kot bi za hip vdihnila zrak – tukaj ni zgodbe, zgolj pulz. Po drugi strani lahko v njenih delih prepoznamo tudi teme, ki nujno prikličejo dejstvo, da se življenje organizira v človeško družbo: odtujenost, vseprežemajoče potrošništvo, izgubljanje v virtualnih dvojnikih ter komaj prepoznavne podobe vojne in njenih žrtev, so še zapisali v Kinoteki.