Sorodna novica »Najlepši scenariji so naša življenja«

Kinotečni projektor se tudi letos med 5. julijem in 23. avgustom iz Dvorane Silvana Furlana v Ljubljani seli pod zvezdnato nebo kraškega dvorišča Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači. Vsak petek zvečer bodo tam s 35-milimetrskega filmskega traku vrteli izbrane filme, katerih rdeča nit je ljubezen. Letni kino jutri odpira poklon igralki Mirandi Caharija.

Program letnega kina bo torej 5. julija v sklopu prireditve Poklon odprl film Eva (1983) Francija Slaka, 12. julija pa bo na sporedu tudi Dolina miru (1956), ki bo posvečena stoletnici rojstva našega največjega režiserja Franceta Štiglica.

Do druge polovice avgusta se bodo pod milim nebom odvrteli še filmi Jules in Jim (François Truffaut, 1962), Casablanca (Michael Curtiz, 1942), Visoke pete (Pedro Almodóvar, 1991), Življenje je lepo (Roberto Benigni, 1997), Strti cvetovi (Jim Jarmusch, 2005) in japonska animacija Čudežno potovanje (Hayao Miyazaki, 2001).

Ena je vloga, ki ti zaznamuje kariero
"Vsaka vloga ti da nekaj, te nekaj nauči. Ampak najbolj sta mi ostala pri srcu filma Po isti poti se ne vračaj in Eva," priznava Miranda Caharija. Še posebej izstopa Slakov film: "Spomnim se, da so nas takrat celo povabili v San Francisco na filmski festival – kot dober jugoslovanski film tistega časa. In tega se spomnim, kako sem se sprehajala po tisti obali tam in gledala čez zaliv zapor Alcatraz.” V Evi je odigrala naslovno vlogo mame z dvema odraščajočima otrokoma in dozdevno urejenim, a predvsem apatičnim življenjem. Za svojo doživeto upodobitev ženske v krizi srednjih let je leta 1983 dobila vrsto nagrad, tudi priznanje Metoda Badjure z diplomo ter nagrado revije Stop za igralko leta.

Zamejska Slovenka, eden od stebrov tržaškega gledališča
Gledališka, filmska in televizijska igralka Miranda Caharija se je rodila leta 1942 v Križu, slovenskem zamejskem naselju nad Trstom. V osnovnošolskih letih se je z družino preselila v sosednjo Nabrežino, kjer živi še danes. Po končani srednji šoli leta 1956 se ni odločila za študij na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, ampak je šolanje nadaljevala v triletnem igralskem in baletnem tečaju, ki je deloval v okviru tržaškega gledališča. Stalna članica ansambla Slovenskega gledališča v Trstu je postala jeseni leta 1961, pri rosnih 18 letih, in mu ostala zvesta vse svoje ustvarjalno obdobje. Občasno je sodelovala tudi z italijanskimi gledališči na Reki in v Trstu ter z italijanskim eksperimentalnim gledališčem, po upokojitvi pa je številne vloge ustvarila tudi v samostojnih gledaliških produkcijah.

Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela številna pomembna priznanja, leta 2005 tudi Borštnikov prstan, in tri nagrade za življenjsko delo: nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (2002), odličje Slovenske kulturno-gospodarske zveze – organizacije slovenske manjšine v Italiji (2012) in nagrado tantadruj (2017).

Pred filmske kamere je prvič stopila leta 1965 v filmu Jožeta Babiča Po isti poti se ne vračaj in v celovečernih filmih do danes ustvarila petnajst vlog. Sodelovala je z nekaterimi najpomembnejšimi slovenskimi režiserji starejše in mlajše generacije (Jože Babič, Matjaž Klopčič, Boštjan Hladnik, Jože Pogačnik, Franci Slak, Goran Vojnović ...) ter oblikovala večinoma stranske in epizodne vloge.

Pester filmski opus je ustvarila tudi v televizijski produkciji. Za slovensko televizijo je posnela enajst televizijskih filmov in serij, nastopila pa je tudi v italijanskem in italijansko-francoskem televizijskem filmu ter nemško-jugoslovanski in avstrijski seriji. Vrsto let je sodelovala tudi s slovensko tržaško radijsko postajo Radio Trst A, kjer se je v spomin poslušalcev zapisala predvsem s humorističnimi oddajami.