"Vsi naši narodi so majhni, zato je dobro, da na področju kulture čim več sodelujemo. S tem odpiramo širši kulturni prostor, v katerem lahko predstavimo in prikažemo različne vsebine," pravi nagrajevana igralka, scenaristka in režiserka Mirjana Karanović.

S svojimi vlogami je v kolektivni spomin vtisnila podobo žensk pojugoslovanskega prostora, ki morajo potrpeti in pretrpeti prav vse. 40 let pozneje pa si je – že drugič kot režiserka – izbrala popolnoma drugačno vlogo. Kdo je Mati Mara, zakaj se je podala v režiserske vode in kaj še načrtuje v prihodnosti – o tem v oddaji NaGlas.

Vabljeni tudi k branju.

Kako to, da zadnja leta vse pogosteje ob igri tudi režirate?
Nikoli nisem načrtovala, da bom režiserka. Igralka sem in zanimajo me človeške usode. Šele v zrelih letih sem – zaradi patriarhalne vzgoje – razvila žensko samozavest. Drznila sem si pomisliti, da bi lahko tudi režirala, ne samo igrala. Teme in liki, ki so me zanimali in s katerimi sem se hotela ukvarjati, so ženske mojih let.

Kdo je Mati Mara?
Mati Mara je ženska, ki je v življenju okoli sebe postavila obrambni zid. Postala je uspešna in bogata. Mislila je, da bo to trajalo večno. Ko je gradila svoj položaj v družbi, je vse drugo izgubila. Zelo podobno se je posvetila prihodnosti svojega sina. Zagotovila mu je drago šolanje in gmotno preskrbljenost. Ko je sin umrl, je Mara ostala v praznini, v vakuumu. Zanikanje resničnosti je postalo del njenih ustaljenih življenjskih vzorcev. Ljudje od nje pričakujejo, da bo objokana, zanemarjena, popolnoma poražena in nemočna, vendar ona ni taka.

Kaj ste hoteli sporočiti z novim filmom Mati Mara?
To ni ljubezenska zgodba, temveč zgodba o odpiranju, razkrivanju. In o tem, da sta se dva človeka v nekem trenutku srečala in si nekaj izmenjala. Potem je šla ona spet svojo pot. Živela je po svoje. Ne verjamem, da bom posnela nadaljevanje (nasmešek).

V filmu Grbavica ste odigrali žensko, ki obdrži otroka, čeprav je sad posilstva med vojno v Bosni in Hercegovini. V režijskem prvencu Dobra žena prikažete zgodbo soproge, ki odkrije, da je njen mož vojni zločinec, in ga prijavi pristojnim organom. Ali je torej čas za spravo v regiji?
Naredim lahko le to, da igram v predstavah v Sarajevu, snemam filme z bosanskimi režiserji in igralci. Hodim tudi na Hrvaško. Spomladi bom prišla v Ljubljano zaradi projekta, pri katerem bodo sodelovali igralci iz Beograda, Slovenije in Hrvaške. Samo tako lahko pripomorem k nečemu, česar pa ne morem poimenovati sprava.
Ljudi, ki so utrpeli izgubo, ne morem spodbujati k spravi s tistimi, ki so sejali zlo. To so drugi postopki in igralci se s tem ne ukvarjajo. Lahko pa naredim kaj drugega, in to tudi počnem: skušam zbližati ljudi. To delajo številni umetniki, ki potujejo po novih državah, za katere smo se že vsi navadili, da so samostojne. Vsaka ima svojo identiteto. Ti prostori niso zaprti. Meje so odprte.

Obstajajo številne možnosti za sodelovanje, predvsem zato, ker so naši jeziki podobni. Drug drugega razumemo. Mislim, da današnji mladi težje razumejo slovenski jezik kot ga mi. Na televiziji smo gledali slovenske TV-drame in poslušali slovenski Dnevnik. Tako so nam slovenske besede prišle v uho. Razumeli smo, o čem govorijo. Vsi naši narodi so majhni, zato je dobro, da na področju kulture čim več sodelujemo. S tem odpiramo širši kulturni prostor, v katerem lahko predstavimo in prikažemo različne vsebine: filme, televizijske nadaljevanke, gledališke predstave, pa tudi druge umetnike in književnike. To se mi zdi pomembno in dragoceno. To je pestrost, ki ne more biti slaba. Prinese nam lahko samo dobro.