na hribu res pravi biser Istre.
Okoli 500 duš šteje kraj v istrskem zaledju, s katerega se razteza čudovit pogled na okoliške vinograde, gričke in reko Mirno. Čez staro mestno obzidje se rada privali zlovešča megla, ki da ob večerih mestecu z ozkimi strmimi uličicami z razmajanimi tlakovci, ki res niso primerni za visoke petke, še poseben čar.

Če je bil Motovun nekdaj utrdba, nato rezidenca poreških škofov in patriarhov iz Ogleja, pozneje pa znan predvsem kot najbolje ohranjena istrska srednjeveška utrdba, danes svoj značaj gradi na turizmu in filmskem festivalu, ki ga je tu leta 1999 postavil na noge hrvaški filmski režiser Rajko Grlić.

Čeprav Motovunski filmski festival v Sloveniji radi primerjamo s podobno zasnovanim Kino Otokom v Izoli, pa so razlike kar občutne. Predvsem se pozna, da tu mesto povsem zaživi in živi s festivalom, medtem ko bi v Izoli, če ne bi bilo dveh na prostem razprostrtih platen, zlahka spregledali, da se tam kaj dogaja.

Filmska smetana
Grlić je pač vedel, kam festival umestiti, organizatorji pa imajo občutek za to, kaj bo pritegnilo mednarodno občinstvo in mladino - pa čeprav zadnja neredko ostane kar v kampu ob vznožju motovunskega griča z ogromnim flaškonom vina, ali pa se na griču udeleži le kakega "afterja" v obliki romskega rap banda iz Šutke, filme pa prepusti tistim malce bolj ... fokusiranim.

Med njimi smo letos med drugimi opazili močno zastopane slovenske barve v postavi Damjan Kozole, Metod Pevec, Karpo Godina in Jure Longyka, tu je bil tudi znani hrvaški publicist Boris Dežulović, ki je prebiral romsko poezijo (romska problematika je bila tokrat glavni spremljevalni program festivala), med vidnejšimi imeni svetovne filmografije pa velja izpostaviti predvsem disidentskega iranskega režiserja Mohsena Makhmalbafa in kontroverznega avstrijskega režiserja Ulricha Seidla.

Na lov za tartufi
V petih dneh, kolikor je trajal festival, se je na ulice tako zgrnila pestra mednarodna falanga, ki je med projekcijami (tiste čez dan so vrteli v utesnjenem starem kinu Bauer, večerne in nočne pa ob mestnem obzidju in na glavnem trgu Andrea Antija) posedala pod mogočnimi kostanjevimi drevesi in srkala malvazijo, ali pa se je pred vročino zatekla v butične trgovinice na degustacijo olivnega olja in tartufov. Prav te cenjene gomoljaste gobe so v Motovunu, kot tudi po vsem istrskem zaledju, prava atrakcija.

Prodajajo jih v vseh oblikah, od tartufovih namazov in sira s tartufi, do meda s tartufi, tartufovega olja (nad katerim se je prav v oddaji iz Motovuna zmrdoval ameriški chef in TV-voditelj Anthony Bourdain) in celo medice s tartufi.
Terana ne dajo
Na "istarskih jelovnikih" tukajšnjih konob in restavracij pa ob obveznih biftekih s tartufi, pljukancih s tartufi in karpaču s tartufi najdemo še bakalar, v zadnjem času spet zelo cenjeno istrsko govedo boškarin, domača žganja in lokalni teran, za katerega vinarji trmasto vztrajajo, da je Evropska unija "napravila samo jednu pogrešku" (hr. storila samo malo napako), ko je pred kratkim presodila, da lahko ime teran uporablja samo Slovenija in da "se bo to kmalu vse uredilo".

Presežki in razočaranja
Ob vsem tem se je včasih zazdelo, da so filmi, za katere stane vstopnica simboličen evro, v Motovunu drugotnega pomena. V tekmovalnem programu je bilo presežkov bolj malo, nekateri filmi so bili res bolj nekvaliteten šund, primeren za svoj termin ob 12.00, a vseeno se je na sporedu znašlo tudi nekaj biserov.
Tako je bilo motovunsko občinstvo kot prvo po Cannesu deležno projekcije zmagovalnega filma Cannesa La Vie d'Adele (Blue is the warmest colour), ki ga lahko gladko označimo za mojstrovino, polno zasedene so bile tudi vse tri projekcije kontroverzne Seidlove trilogije Paradiž (Ljubezen, Vera in Upanje).
Zmagovalec festivala v sekciji regionalni filmi (tu sta tekmovala tudi slovenska Nahrani me z besedami in Srečen za umret), Obramba in zaščita, je (zasluženo) pobral vse nagrade že na nedavnem puljskem filmskem festivalu, rusko-britanski dokumentarni film o aretaciji in sodnem procesu proti Pussy Riot, Pussy Riot - pankovska molitev, pa je dober in aktualen vpogled v sporno Putinovo vladavino.

Ekshibicionisti in disidenti
Po drugi strani pa se je cenjeni in v Iranu preganjani Makhmalbaf, letošnji dobitnik posebne nagrade maverick in avtor hvaljenega Kandaharja, letos predstavil s povsem nerazumljivim, konfuznim, že skorajda psihadeličnim filmom o verski strpnosti Vrtnar. Precej bizaren je bil tudi poljski dokumentarec Fuck for Forest, vpogled v aktivistično skupino, ki si prizadeva rešiti svet s prodajo svojih amaterskih pornoposnetkov.
Ob tej priložnosti sta po motovunskih festivalskih prizoriščih skakljala člana organizacije, bosonog in s perjanico ovešen Tommy Hol Ellingsen, ki je Hrvate krcal zaradi zadrgnjenosti, in Leona Johansson, ki je bila oblečena le v ribiško mrežo, v rokah pa je nosila maketo orjaške vagine z napisom "I love sex".

Dobrodošli v svobodni coni Motovun.