Film, ki bo kmalu na ogled tudi pri nas, dokumentira apartheid, ki ga izraelska država izvaja nad Palestinci na Zahodnem bregu. Dokumentarec, ki je nedavno slavil tudi na oskarjih, kjer je prejel kipec za najboljši dokumentarec, lani pa so ga nagradili tudi na Berlinalu, je začel nastajati že dolgo pred najnovejšim poglavjem vojne v Gazi. Prikazuje svet, v katerem Palestincem, ko jim porušijo streho nad glavo, ne preostane drugega, kot da se zatečejo v votline in ponoči poskušajo na novo zgraditi svoja domovanja.

Dogajanje večino časa spremljamo s perspektive Basla Adre, ki je bil rojen v skupku naselij Masafer Jata na okupiranem Zahodnem bregu. Hribovito območje južno od Hebrona je že več desetletij vrelišče protiizraelskih protestov – Izrael je namreč Palestincem ukazal umik z ozemlja, ker so na tem področju predvideli vojaško vadbišče. Dokumentarec podpisuje palestinsko-izraelski kolektiv Juval Abraham, Basel Adra, Hamdan Ballal in Rachel Szor.

"Obstaja drugačna pot, politična rešitev, brez etnične nadvlade"
Abraham in Adra sta se spoznala med izraelskim rušenjem arabskih vasi v okolišu Masafer Jata, kjer Basel živi že od rojstva. "Obstaja drugačna pot, politična rešitev, brez etnične nadvlade, z narodnostnimi pravicami za obe ljudstvi," je na podelitvi oskarjev v zahvalnem govoru poudaril Abraham, ki je pri tem obsodil tudi ameriško podporo izraelski politiki. "In moram reči, ker sem tukaj – zunanja politika te države pomaga onemogočati tako rešitev. Zakaj? Mar ne vidite, da smo prepleteni, da moji ljudje ne morejo biti resnično varni, če Baslovi ljudje niso resnično svobodni?" je še dejal. Njegov palestinski kolega Basel Adra pa: "Pred nedavnim sem postal oče in upam, da moji hčerki ne bo treba živeti v takšnem svetu, kakršen je danes, ko so ljudje razseljeni, ko se uničujejo domovi. Moja skupnost vsak dan doživlja grozote okupacije, kar trpimo že desetletja, a še vedno smo tu. Svet pozivamo, naj ustavi te krivice in etnično čiščenje Palestincev."

V boju za nagrado pet filmov
S podelitvijo nagrade se je sklenil 27. festival dokumentarnega filma. Za nagrado se je potegovalo pet filmov, ki so segali od vojnih tem do vloge vlaka v 20. stoletju. V osrednjem tekmovalnem programu je bil na ogled še en film na temo vojne – Prestreženi kot zvočno in vizualno potovanje skozi vojno v Ukrajini. Ukrajinska režiserka Oksana Karpovič ga je posnela na podlagi izsekov telefonskih pogovorov, ki jih je ukrajinska obveščevalna služba prestregla med ruskimi vojaki na fronti in njihovimi svojci v Rusiji.

Za nagrado so se potegovali še Glasba za vojaški udar belgijskega režiserja Johana Grimonpreza kot glasbeni dokumentarec in hkrati kritika kolonializma v času osvobajanja DR Konga konec 50. let minulega stoletja, Še zdaleč ne lipicanci, v katerem je srbska režiserka Olga Kosanović, ki živi v Avstriji, na igriv način prikazala težave pri pridobivanju avstrijskega državljanstva, ter Vlaki, v katerem je poljski režiser Maciej Drygas iz arhivskih posnetkov izrisal vlogo vlaka v 20. stoletju.

Filme so ocenjevali igralec Primož Bezjak, režiserka Maja Prettner in srbski režiser Nemanja Vojinović.

Skupaj so na letošnjem FDF-ju predvajali približno 25 filmov. Odprl ga je dokumentarec Praslovan o Zoranu Predinu in skupini Lačni Franz, sklenil pa ga je film Fiume o morte!, ki obuja spomin na "okupacijo" Reke, ki jo je po prvi svetovni vojni izvedel italijanski pesnik Gabriele D'Annunzio z italijanskimi vojaškimi prostovoljci. Retrospektivo so letos posvetili režiserki Maji Weiss ob njeni 60-letnici.