Dokumentarec Večje od travme, celovečerni prvenec Vedrane Pribačić, spremlja usode več žensk, ki so bile v letih vojne na Hrvaškem žrtve posilstva. Dvajset let pozneje v okviru delavnice Več sem od svoje travme odkrivajo, kdo so onkraj dogodka, ki jih je tako dolgo zaznamoval.

"Vedrana Pribačić in (scenaristka in producentka, op. n.) Mirta Puhlovski sta iz te težke, boleče in pomembne teme z mojstrskimi režijskimi, scenarističnimi in snemalnimi postopki ustvarili nepozabno pretresljiv film. Ta film o psihološki rehabilitaciji in vračanju dostojanstva žrtvam vojnih posilstev gledalca popelje na pot, na kateri preide cel spekter občutij, od sočutja do besa, obupa in nemoči. Približa nam izkušnjo najskrajnejše človeške krutosti, a tudi obnavlja vero v človeški stik, v moč in zdravilni učinek solidarnosti in nežnosti, ki so jo ljudje sposobni nuditi drug drugemu," je v utemeljitev nagrade zapisala žirija.

V celoti ženska žirija
O dobitnikih zlatih aren je odločala petčlanska žirija, ki ji je predsedovala igralka Nives Ivanković, preostale članice pa so bile dramaturginja Tena Štivičić, snemalka Tamara Cesarec, producentka Maja Popović Milojević in režiserka Snježana Tribuson. Izbirale so lahko med 13 hrvaškimi filmi in sedmimi hrvaškimi manjšinskimi koprodukcijami. Morda je zanimiv tudi podatek, da je po glasovanju občinstva vseh 13 domačih filmov prejelo povprečno oceno nad 4.

Sorodna novica Juraj Lerotić: "Polje duševnega zdravja je tabu, ker človeške psihe še vedno ne razumemo"

Nasilje, samomor, duševna bolezen: nagrajeni filmi niso lahkotno razvedrilo
Zlato areno za najboljšo režijo je prejel režiser in scenarist Juraj Lerotić, avtor drame Varen kraj (Sigurno mjesto), ki smo jo lahko videli tudi v Sloveniji in ki na delno avtobiografski način obravnava tematiko samomora in duševne bolezni družinskega člana. "Juraj Lerotić je pretresljivo osebno zgodbo režiral na sugestiven in prefinjen način, z uporabo natančnega filmskega jezika in v celoti brez sentimentalnosti. Ustvaril je občutek napetosti, ki traja do zadnjega kadra, pa tudi intenzivnega in skoraj neracionalnega upanja, da se bomo nekako izognili neizbežnemu koncu. Ta občutek – ne golega sočutja, pač pa globoke osebne čustvene vpletenosti v usode likov – nas spremlja še dolgo po koncu filma."

Film Varen kraj je na lanskem festivalu Liffe prejel tudi glavno nagrado vodomec. MMC-jev pogovor z režiserjem o njegovem filmu boste našli tukaj.

Zlato areno za najboljši scenarij sta prejela Luka Rukavina in Rona Žulj za film Čriček in mravljica (Cvrčak i mravica), ki ga je režiral Rukavina. Scenarista sta slavno Ezopovo basen "reinterpretirala na sodoben, duhovit in inteligenten način, z večplastnim humorjem in v zgodbi, ki nagovarja tako mlado kot odraslo občinstvo".

S povprečno oceno 4,83 je Čriček in mravljica postal tudi najboljši film po izboru občinstva. (Dokumentarec Večje od travme mu je bil sicer s povprečno oceno 4,82 tik za petami.)

Nagradi za najboljša igralska dosežka sta prejela Tihana Lazović in Goran Marković. Tihana Lazović je upodobila kompleksen lik ženske v nasilnem zakonu v filmu Samo kad se smijem režiserke Vanje Juranić. "V njeni govorici telesa slutimo nenehno prisotnost grožnje in ponotranjeno, skoraj zacementirano umikanje vase, ki ga diktirajo mehanizmi preživetja," je opazila žirija. "Na obrazu in v očeh pa kljub skopemu številu besed razbiramo ambicioznost in željo mlade ženske, ki hrepeni po svobodi in dostojanstvu."

Goran Marković je v Lerotićevem Varnem kraju upodobil pripovedovalčevega brata, ki ga družina zaradi samomorilskih teženj hospitalizira. "Z likom Damirja Goran Marković prevzame veliko odgovornost, da bo zgradil klavstrofobični svet človeka, za katerega je življenje nevzdržno. Vsak prizor napolni z utripajočo ranljivostjo in precizno oblikuje nezaupanje, ki mu preprečuje, da bi sprejel pomoč od ljudi, ki mu obupano hočejo pomagati," je zapisano v utemeljitvi nagrade. "Po ogledu filma smo veliko bližje razumevanju človeške izkušnje, s katero se številni ne morejo identificirati."

Ekipa Varnega kraja je domov odnesla tudi nagrado za najboljšo fotografijo, za katero ima zasluge Slovenec Marko Brdar. Z besedami žirije: "Marko Brdar je s subtilnimi in nevsiljivimi odločitvami zgradil napeto vzdušje v tem osebnem, komornem filmu. Z velikim spoštovanjem do zgodbe začasno skriva vsebino in daje likom pravico do zasebnosti, na trenutke pa nas intenzivno pripelje blizu in ponudi dostop v samo srž intimne drame."

Leto za dokumentarce
Tudi nagrado za najboljšo hrvaško manjšinsko koprodukcijo je dobil dokumentarec, in sicer film Dosje Labudović: Nesvrstani, ki ga je režirala Mila Turajlić. V ospredje svojega filma je postavila Stevana Labudovića, osebnega snemalca predsednika Tita, prek njega pa tematizirala nastanek Gibanja neuvrščenih.

Nagrado za montažo je prejela Dubravka Turić za film Sledi (Tragovi), ki ga je sama tudi režirala. Njen film je bil nagrajen tudi za najboljšo masko in oblikovanje zvoka.

Priznanje breza, s katerim festival nagradi najboljšega novica, je osvojil Josip Žuvan, ki je režiral svoj prvenec Garbura, zgodbo o odraščanju v majhnem dalmatinskem mestu. Garbura je bil tudi film z najboljšo rabo posebnih učinkov, je ocenila žirija.

Za najboljši stranski vlogi sta bila z zlatima arenama ovenčana Ivana Roščić (v filmu Garbura režiserja Josipa Žuvana) in Krešimir Mikić (v filmu Escort režiserja Lukasa Nole). Film Escort je imel tudi najboljšo scenografijo, za katero je bil nagrajen Ivan Veljača.