Varen kraj, ki je pred Liffom dosegel še dve pomembni festivalski zmagi – nagradi za "najboljšega režiserja v vzponu" na festivalu v Locarnu ter srce Sarajeva v bosanski prestolnici – sicer prihaja tudi na redni slovenski spored, že danes pa ga lahko ob 19.15 ujamete na projekciji v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Juraj Lerotić (1978) v izrazito osebnem in pogumnem fimu odpira vprašanja duševnega zdravja in tabujev, ki še vedno obstajajo okrog samomora. V presunljivi družinski drami, ki se zgosti okrog tesnega odnosa dveh bratov, je kar sam upodobil lik, ki korespondira njegovi doživeti izkušnji. Igra namreč Bruna, ki zaradi zle slutnje vdre v bratovo stanovanje in tam v zadnjem trenutku prepreči najhujše – Damirja (Goran Marković) jim uspe rešiti, preden umre od rane, ki si jo je zadal sam. S tem pa kalvarije še zdaleč ni konec: Bruna in njegovo mamo (Snježana Sinovčić Šiškov) čaka mučno prebijanje skozi kafkovsko konfuzen zdravstveni sistem, ki ne kaže pretirane zavzetosti za preprečevanje najhujšega. Na enako brezbrižnost in birokratsko hladnost naletita v stiku s policijo. Čeprav za Damirjevo krizo ni bilo izrecnega povoda ("pa saj nisem bil borec za Vukovar, da bi imel tako travmo!"), fant tone vse globlje v popolno odrezanost od okolice. Brat in mama, ki očitno ne moreta računati na zaledje institucij, mu poskušata pomagati sama.

Čeprav je tema ironično naslovljenega Varnega kraja brez dvoma temačna, pa filma ne opredeljujeta brezup ali cinizem. Pred nami je predvsem portret globoke družinske ljubezni in empatije, ki se na bolečino bližnjega odziva s popolnim sprejemanjem. Tudi Lerotić, ki se ne izogiba pogovoru o svojem pokojnem bratu, se spominja, da nanj nikoli ni bil jezen: "Svojega brata sem imel preveč rad in ga preveč cenil za kaj takega. To je, kot da bi se jezili na svojega otroka, ker ima vročino – čudno."

Varen kraj, letošnji hrvaški kandidat za mednarodnega oskarja, je suveren prvenec režiserja, ki bo v prihodnosti gotovo pomembno deloval v polju avtorskega filma. Vzpostavil je izrazit filmski jezik, ki ga sam raje kot z romunskim novim valom primerja s poetičnostjo vzhodnoazijske kinematografije. Več pa v spodnjem intervjuju.

Precej na začetek filma Varen kraj ste vključili metafilmski prizor, ki izrecno poudari, da gre za resnično zgodbo. Zakaj se vam je zdelo pomembno, to vključiti v film na precej nedvoumen način?

Ko sem vedel, o kateri temi želim pisati, sem začel razmišljati o dramski strukturi za film – ali naj bo linearen, fragmentaren ali kaj tretjega. Theodor Adorno je nekoč rekel, da bi morala biti forma izčiščena vsebina. Kakšna bi bila torej forma travme, norosti in smrti? Imel sem občutek, da mora biti moja zgodba zelo čvrsta, a z enim samim velikim razkolom – tako, kot je porušeno protagonistovo življenje, je porušen tudi film. Potem sem razmišljal, kako ustvariti to zarezo, diverzijo, pa so se mi vse rešitve zdele preveč elegantne, premalo surove.

Najboljši pristop se mi je zdelo prebijanje četrtega zidu, postavil pa sem ga na precej "klasično" mesto, na konec prvega dejanja, kjer se običajno križajo vse dramaturške silnice. Na tej točki gledalec izve, da gre za avtoreferencialno zgodbo, pa tudi, kako se bo končala – če mi želi verjeti. Na koncu filma se lahko gledalec vrne k ljubezni, ki je bila prikazana v tem prizoru, tako kot se jaz lahko v vsakodnevnem življenju vračam k svojemu bratu. Če bi bil ta prizor na koncu filma, bi se mi zdelo, kot da poskušam v zgodbo na silo stlačiti srečen konec.

V resnici je cel film asimetričen – asimetrija izvira iz trenja med tem, koliko se je cela družina trudila, da bi rešila svojega člana, in koliko so za to dobili nazaj. Noro bi bilo, če bi to poskušal povedati s simetrično, linearno filmsko strukturo.

V prizoru, o katerem govoriva, tudi zelo jasno nakažete, kako se bo zgodba končala. S tem odstranite element "srhljivke", spraševanja, ali bo družini Damirja uspelo rešiti pred samomorom ali ne. Ste hoteli preusmeriti fokus gledalčeve pozornosti?

Mislim, da se lahko film tudi po tem prizoru še naprej gleda kot dogodivščina neke družine. Morda smo že na začetku videli rekviem in vemo, da bodo vsa prizadevanja zaman. Ali pa je to le temna slutnja, ki se morda ne bo uresničila? Ko gledalec dojame, da avtor dramatizira lastno življenje, lahko cel film razume tudi kot razmislek o tem, kako se posameznik spoprijema z izgubo. En sam prizor torej zelo zakomplicira gledalčevo izkušnjo, predstavlja križišče, na katerem izbereš, katero pot gledanja filma boš ubral.

V film torej niste tlačili "srečnega konca“, ste ga pa zaključili s spominskim prizorom Damirja v nekem drugem času, poleti na javnem bazenu. Ste ga hoteli vsaj enkrat prikazati v drugačnem razpoloženju?

To zame ni "happy end", ampak samo druga plat medalje. Vidimo Damirja, kakršen je nekoč bil, kakršen nikoli več ne bo, ali pa Damirja, kakršen bi bil, če nikoli ne bi zbolel. Film nikoli ne prikaže samomora, je pa v sklepnem prizoru njegova invertirana energija: otroci, ki skačejo v vodo.

Zanimiva se mi je zdela interpretacija nekega mojega prijatelja: njegova žena je umrla za rakom, on pa ima doma v fotoaparatu še vedno fotografijo, ki si je ne upa razviti. Na njej so on, žena in njun otrok, ki se široko smejijo v kamero – v tistem trenutku še nihče od njih ne ve, da bo mama tri mesece pozneje umrla. Mojega prijatelja je zaključek filma spomnil na njegovo fotografijo: to smo mi, ko še ne vemo, kako blizu tragediji smo.

Legitimno je seveda tudi, če iz tega zadnjega prizora črpate uteho, če vidite, da je Damir zdaj na lepšem kraju. Zdi se mi, da je tak konec učinkovit za skoraj vsakega gledalca, a za vsakogar na svoj način.

V družbi je samomor še vedno velik tabu: družine, ki so tovrstno tragedijo doživele, o njej redko govorijo, ljudje jih o tem ne sprašujejo. Zakaj obstaja kultura molka okrog samomora? Vi ste o temi spregovorili na javni platformi – je bila to za vas tudi oblika terapije? Ali pa se mora vsa terapija zgoditi že prej in človek lahko ustvarja šele na točki, ko je bolečino že predelal?

Film ne more biti terapija, ker je preprosto preveč naporen proces, dva meseca 12-urnih delovnih dni, kar niso ravno dobre okoliščine za ukvarjanje s sabo – to je obdobje boja z nepredvidljivimi okoliščinami in pomanjkanjem spanja. Terapijo sem moral predelati veliko pred tem.

Pri samomoru se mi zdi zanimivo to, da pri svojem odnosu vedno nihamo med glorificiranjem in brutalno obsodbo. Egejsko morje, na primer, je ime dobilo po samomorilcu, po mitološkem grškem kralju, ki se je v morje vrgel prostovoljno. Po drugi strani pa so do francoske revolucije ljudem, ki so poskušali narediti samomor, za kazen amputirali ude. Katoliški duhovniki do leta 1980 niso smeli voditi pogrebov samomorilcev.

Vedemo se tako, kot da se samomorilec vedno zavestno odloči za to dejanje, in se nato opredeljujemo do tega, ali je ravnal strahopetno ali junaško. Le redko pa se omenja, da to dejanje po navadi izvira iz globoke notranje prisile. V psihiatriji obstaja celo težnja, da bi v zvezi s tem spremenili jezik – da ne bi več govorili "naredil / storil je samomor", ampak "umrl je za samomorom". Kajti ko nekdo "naredi“ samomor, to v resnici ni več on, ker je pod kopreno bolezni.

Celo polje duševnega zdravja je tabu, ker ga tako slabo poznamo. Ko so bile ženske na Hrvaškem nezadovoljne s tem, kako so jih obravnavali v porodnišnicah, se je o tem pojavilo ogromno pričanj in poročil v medijih. Ni pa ljudi, ki bi pričali o dogajanju na psihiatričnih oddelkih, ker se ti bolniki pogosto niso zmožni postaviti zase, njihove družine pa se sramujejo tega, da imajo bolne sorodnike. Če se že ne sramujejo, jih pa poskušajo zaščititi. Nihče ne bo zaposlil nekoga, za katerega vsi vedo, da je imel psihotično epizodo ali pa je poskušal storiti samomor.

Psihiatrija je v resnici že v predznanstveni fazi, ker še ne znamo natančno definirati, s čim se ukvarja. Osredinja se na simptome, vzroki pa so pogosto neznani, nerazumljeni. Ne obstajajo brisi ali skeni možganov, na podlagi katerih bi lahko rekli „da, ta človek ima shizofrenijo“. Vse skupaj je sklepanje in ugibanje, če malo banaliziram. Psihiatrični vedi tudi kronično primanjkuje denarja, tako da predvsem z zdravili zdravi simptome, psihoterapija pa je preprosto predraga in strokovnjakov je premalo, da bi jo dobili vsi, ki jo potrebujejo. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak na Hrvaškem greš na psihoterapijo zasebno, samoplačniško – kdo bo čakal štiri mesece na napotnico! Bilo je smešno, ko so hrvaški mediji začeli oglaševati neki koncert v letu 2023. Nekdo je v komentarjih zapisal: "Ah, takrat pa ne morem, imam datum pri kardiologu." Čez eno leto!

Film več kot enkrat poudari, da Damir nikoli prej ni imel psihotične epizode, da se je njegovo stanje poslabšalo nenadno in brez vidnega zunanjega povoda. Drugače povedano: to bi lahko bil kdor koli med nami, včasih preprosto ni zunanjih znakov, ki bi jih bližnji lahko opazili?

Zanimivo se mi zdi, da so tudi pozitivne kritike filma poudarjale, da "moramo biti pozornejši na svoje bližnje, da bi še pravi čas opazili, da se nekaj dogaja z njimi". Kot da ljudje ne bi hoteli sprejeti, da je potek dogodkov včasih tako hiter in silovit, da ti niti ne uspe reagirati. V nekaterih ljudeh se pač nekaj sproži in v zelo kratkem obdobju, v nekaj tednih postanejo "nedostopni“, kot temu rečejo v psihiatriji – z njimi se ne da več komunicirati, sami pa drsijo v psihozo. Ko na lastne oči vidiš nekaj takega, ti postane jasno, da se ti v življenju lahko zgodi ka koli. Če je lahko nekdo, ki ti je bil tako blizu, dobesedno čez noč spremenil osebnost, se to lahko zgodi tudi tebi. Zato film tudi ne razkrije kake travmatične predzgodbe – ker je v resnici ni bilo. Je pa to težko zelo sprejeti; verjetno tudi sam ne bi verjel, če ne bi doživel na lastni koži. Jasna vzročno-posledična veriga bi seveda ponudila klasičen dramaturški lok.

Bi ta film lahko napisali in posneli brez privoljenja družine?

Ne, nikoli.

Svoj kratkometražni film, Onda vidim Tanju, ste dokončali leta 2010, 12 let pred Varnim krajem. Ali ste bili v tem času v filmski industriji ali pa ste se preživljali drugače?

Delal sem na televiziji, največ pri otroških programih. Po kratkem filmu sem imel že napisan scenarij za celovečerec, a po dvojni izgubi – poleg brata mi je nepričakovano umrl tudi oče – se v človeku zelo veliko stvari izbriše. Spremenijo se interesi, nekatere stvari se ti preprosto ne zdijo enako pomembne kot prej. Dokončan scenarij sem pustil ob strani in čakal, da se mi bo utrnilo kaj novega. V tem sem precej počasen. Snemanje je dolgotrajen in naporen proces, zato imam rad premore, vmesne projekte z manj odgovornosti. Če na televiziji ustvarjamo neko otroško oddajo, to počne cela ekipa, to je bolj podobno redni službi s fiksnim delovnim časom.

Študirali ste filmsko režijo, ne igre. Odločitev, da boste upodobili lik Bruna, najbrž ne izvira iz igralske ambicije? Ste vedeli, da bi bilo pretežko gledati nekoga drugega v tej vlogi?

Ko sem pisal scenarij, mi ni niti na kraj pameti padlo, da bi v filmu tudi nastopil. V dolgotrajnem procesu kastinga sem dojel, da očitno nisem sposoben sprejeti tuje interpretacije lika, čeprav sem imel pred seboj same izvrstne igralce. Bilo je, kot da imam neko slepo pego. Na avdicijah smo vadili tako, da sem sam podajal replike kandidatom pred kamero. Ko so posnetke gledali producenti, so komentirali, da moj glas dobro zveni in da naj poskušam kamero obrniti še proti sebi. Zelo dolgo smo ugotavljali, ali bi bil sam tega sposoben, in na koncu sklenili, da sem. Ne upira se mi ideja, da bi še kdaj igral, ne vem pa, ali to sploh znam – morda sem znal upodobiti samo samega sebe.

Najbrž pa je izkušnja snemanja še toliko napornejša, če stojiš hkrati za kamero in pred njo.

Je naporno, ampak tako sem kot režiser dobil še eno dodatno orodje za komunikacijo z igralci. Praviloma kot režiser igralce samo komentiraš, v dialogu jim poskušaš pojasniti, kaj od njih pričakuješ; to je verbalen in izrazito racionalen pristop. Če z nekom nastopaš v prizoru, pa je to podoben občutek, kot da igrata skupaj v bendu – stik je veliko bolj neposreden, podoben je izmenjavi. Ne maram govoriti o "energiji", ampak za to je šlo.

Kakšna pričakovanja ste imeli torej za vlogo Damirja? Goran Marković je v nenavadnem položaju: njegov lik je v središču filma, a je zaradi svojega stanja na neki način odsoten, enigmatičen. Kako ste si zamislili njegovo interakcijo s soigralci, z gledalcem?

Največja nevarnost te vloge je bila, da bi Goran potonil v čisto pasivnost, skoraj v patetičen prikaz depresije kot popolne odsotnosti. Ves čas smo razmišljali o tem, kako stopnjevati napetost. Goran si je sam izpisoval svoje notranje monologe, ki so bili najpogosteje v obliki vprašanj. V psihozi ima človek pogosto občutek, ki ga drugi poznamo iz sanj: občutek, da je nekaj naredil ali izgubil, a se ne spominja, kaj, kdaj in zakaj. To se lahko stopnjuje v misel: Jaz sem storil nekaj groznega, in zdaj se bo nekaj pripetilo moji družini. Damirjev notranji svet se vse bolj zaostruje, in poskušali smo doseči, da se v filmu vsakič pojavi z malo drugačnim izrazom.

Morda gledalca preseneti, da je po poskusu samomora lahko tako miren. Iz strokovne literature vemo, da po situaciji, v kateri se je sprostilo ogromno adrenalina, nastopi nekakšna čudna lucidnost. Ljudje, ki so skočili skozi okno, a se pri tem na koncu samo lažje poškodovali, so se sposobni pošaliti: 'Ah, lahko bi se vsaj topleje oblekel, če sem bil že namenjen ven.' Po tem oknu lucidnosti se kemija v možganih spet poruši in bolezen se vrne.

V filmu nastavite ogledalo popolni birokratski hladnosti in nehumanosti bolnišničnega in policijskega osebja. Kako pride do takega pomanjkanja empatije in komunikacije v poklicih, ki naj bi ljudem pomagali? Zaradi preobremenjenosti?

Verjetno gre za kombinacijo preobremenjenosti, premalo osebja, prenizkih plač in iz tega izvirajočih frustracij. Obstaja pa pri zdravnikih tudi "kompleks Boga" – na nesorazmerno količino moči in avtoritete, ki ju imajo, se začnejo odzivati neprimerno. Iz ene v drugo družbeno ureditev spremljamo isti fenomen: če imaš veliko avtoriteto, imaš skoraj neomejeno moč. Iz politike se to razliva tudi na nižje pozicije avtoritete.

Živel sem v Nemčiji, in tam je najbolj običajna stvar, da ti npr. zobozdravnik sproti pojasnjuje, kaj počne in zakaj, kakšno zdravilo je v injekciji in kako bo učinkovala – vodi te skozi cel postopek. Pri nas pa so kakršna koli vprašanja razumljena kot izraz nezaupanja. Držati moraš jezik za zobmi in biti vesel, da se sploh ukvarjajo s tabo.

Kako sta z direktorjem fotografije Markom Brdarjem zasnovala fotografijo filma? Dogajanje je razpeto med Zagreb in Split – zdi se, da ste imeli različna pristopa za ti dve lokaciji. Zagreb zaznamuje klavstrofobija bližnjih posnetkov, v Splitu pa si dovolite več širokih kadrov, a to zagotovo ni Dalmacija iz turističnih prospektov.

Vesel sem, da sem spoznal Marka: mislim, da sem našel sodelavca do konca življenja. No, če se bo on strinjal s tem! (Smeh.) Najina prva vizualna referenca so bile tiste male človeške figurice, ki jih arhitekti postavljajo v svoje makete. Dokler so razpostavljene po maketi s svojimi torbami v rokah, imate občutek, da so nekam namenjene, ko pa jih primete v roko, so videti tako izgubljene, nesmiselne. Hotela sva ustvariti vizualni vtis, kot da so liki izročeni v prostor, večji od njih. To ponazarja nemoč v odnosu do nečesa nedefiniranega, a večjega od nas samih.

Like sva z načinom kadriranja in izbiro leč vedno prikazovala kot stisnjene, ujete. To poudarja tudi dožina kadrov: nisva vstavila običajnih elips, ki nakazujejo, da je lik lahko vdahnil – stalno ga spremljamo, držimo v napetosti. Hotela sva ustvariti fotografijo, ki pusti občutek oddaljenosti. Tudi, če bi želeli, se likom ne bi mogli približati.

Hotel sem snemati pomladi, da sem lahko pokazal lepoto narave in njen kontrast z dogajanjem v zgodbi. Kot bilka, ki v prvem kadru vzklije sredi betona, se tudi bolezen pojavi od nikoder.

V Splitu nama je bilo z Markom jasno, da naju ne zanima snemati Dioklecijanove palače in podobno – iskala sva ujetost, opresijo betona. Nisva hotela monokromatskega pristopa romunskega novega vala, kjer je vse sivo in sprano. Scenografska ekipa je v betonskem parku z vseh zidov izbrisala grafite, tako da je ustvarila učinek nekakšnega betonskega neba. Ne veš, ali je lepo, strašljivo ali kaj tretjega.

V enem samem, čeprav pomembnem prizoru kot psihiater nastopi Igor Samobor. V filmu izrecno komentirajo, da je Slovenec. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da za majhno vlogo pridobite uglednega gledališkega igralca in ali ima njegova narodnost tu kakšno pomensko razsežnost?

Smešno se mi zdi, da so v vsaki državi ljudje zelo pozorni na reference nase. V enem prizoru na primer nekdo komentira, "pa saj nismo v Švici, da bi te prišla iskat policija". V Švici so nato vsi spraševali: Pa zakaj ravno Švica, kaj ste mislili s tem?

V resnici je bila to vloga, ki sem jo nazadnje zasedel, najdlje sem se mučil z njo. Hotel sem, da bi gledalec ob filmu občutil, kot da ga preplavljajo različni obrazi – ko prideš v bolnišnico, imaš na vsakem koraku opravka z nekim novim obrazom, ljudje se ves čas menjajo. Zato sem hotel izvrstne igralce, ki pa, vsaj na Hrvaškem, niso preveč medijsko izpostavljeni. Če sem človeka videl že v 40 drugih vlogah, je magija zame delno izgubljena.

Na Hrvaškem v resnici ni ogromne izbire za igralce v Igorjevi starostni skupini, nihče ni ustrezal, njega pa sem videl v Bičkovem filmu Razredni sovražnik. Zdelo se mi je vredno poskusiti. Prišel sem v Ljubljano, tri ure sva vadila prizor, in Igor me je v resnici rešil. Nisem ga vzel zato, ker bi koprodukcija narekovala, da moram imeti slovenskega igralca.

So epidemiološke razmere kdaj otežile oz. prekinile snemanje?

Težava je bila v tem, da smo snemali v bolnišnici, in to ravno v obdobju, ko se je počasi šele smelo spet hoditi na preglede. Bil je stalen boj: najprej so nam dali dovoljenje, ga nato preklicali in še enkrat od začetka. Nismo pa imeli denarja, da bi kako drugo lokacijo priredili tako, da bi bila videti kot bolnišnica.

Sorodna novica Nagrade 33. Liffa: vodomec za film Varen kraj hrvaškega režiserja Juraja Lerotića

Dva od najboljših filmov letošnjega Liffa, Varen kraj in Zbornica Sonje Tarokić, prihajata iz Hrvaške. Kako ocenjujete trenuten položaj hrvaške filmske industrije? Imate filmarji zadostno sistemsko podporo države?

Trenutna generacija je super in dela izvrstne filme. Mi je pa žal, da je bil Hrvaški avdiovizualni center žrtev ideološke policije, ki je zamenjala direktorja Hrvoja Hribarja. On je bil idealen človek za vodenje HAVC-a. Ta zdaj še naprej deluje korektno, a zaradi udara je prišlo v obdobju postavljanja nove garniture do zastoja dela. Hrvaška kinematografija se zdaj pobira po tem šoku.

Pred vami je izziv pregovorno težkega drugega filma – še posebej v luči tega, da je bil prvi tako zelo osebna zgodba. Se že ukvarjate s kakšnim scenarijem?

Ne, hvalabogu, da ne. Kadar delam pri filmu, vedno trpi moje zasebno življenje, tako da si tega ne želim početi še vsaj tri leta. Šalim se! (Smeh.) Ampak v resnici nimam ničesar oprijemljivega, čakam, da se mi kaj utrne. Sicer pa bom vsaj še eno leto zaposlen s promocijo Varnega kraja – samo do novega leta film potuje še na 20 festivalov. Nimam niti časa, da bi vsaj strmel v prazno steno in počival, kaj šele za kaj drugega.

Sorodna novica Srce Sarajeva letos hrvaški družinski drami Varno mesto

Slovenski gledalci bodo Varen kraj lahko videli še v ponedeljkovem terminu za zmagovalni film festivala v Kinu Komuna. Je redna distribucija za Slovenijo urejena? Je tak film v tujini težko uvrstiti v programe onkraj filmskih festivalov?

Dobil bo redno distribucijo v Sloveniji, da. Imamo francoskega "agenta za prodajo“, podjetje, ki film poskuša spraviti na tuja tržišča, kar se zgodi ravno s pomočjo zanimanja na festivalih. Radi bi gostovali po kinih po vsem svetu. Prva je pravice za predvajanje odkupila Tajska, kar se mi niti ne zdi tako nenavadno. Miren, stišan pristop je azijski kinematografiji blizu.

Odziv gledalcev po vsem svetu je približno enak?

Ja, razpon odzivov na film je povsod približno enak. Nekatere tako pretrese, da rečejo: "To je film, ki ga je treba videti, ampak samo enkrat v življenju", drugi pa vidijo predvsem zgodbo o družinski ljubezni. Tretji ga berejo kot zgodbo o tem, kako se spopadamo s travmo in izgubo.