'Me preizkušate? Popisovalec nepremičnin me je nekoč skušal preizkusiti. Njegova jetra sem pojedel s prilogo čičerike in finim chiantijem.' Foto:
'Me preizkušate? Popisovalec nepremičnin me je nekoč skušal preizkusiti. Njegova jetra sem pojedel s prilogo čičerike in finim chiantijem.' Foto:

Hannibal Lecter (Ko jagenjčki obmolknejo) je le eden v dolgi vrsti negativcev, ki so se iz obveznega rekvizita, ki je v filmu samo zato, da ga junak ujame in/ali premlati, prelevili v karizmatične in pogosto celo vodilne like.

In čeprav znajo biti zombiji, vampirji in volkodlaki precej strašljivi, dober režiser ve, da je najbolj intriganten filmski negativec psihopat - na prvi pogled čisto normalen človek, ob pogledu na katerega gledalca prešine misel, da bi tudi poštirkani sosed, ki ga vsak dan sreča v dvigalu, lahko bil poosebljeno zlo …

Wells: "Se tebi sploh sanja, kako nor si?"
Chigurh: "Misliš naravo tega pogovora?"
Wells: "Ne, mislim TVOJO naravo."
Dialog iz filma Ni prostora za starce (2007)

To je bilo jasno že Alfredu Hitchcocku: "V starih časih so negativci nosili brke in brcali psa. Danes so ljudje pametnejši. Nočejo, da jim negativca postrežejo na pladnju in z žarometom na obrazu. Hočejo navadnega človeka z napakami."

Sledi torej seznam blaznežev, ki se jih je užitek bati – najsrhljivejših filmskih psihopatov.
Ana Jurc




















Čeprav je bil Psiho posnet daljnega leta 1960 in v njem ni kakšnih preveč eksplicitnih prizorov nasilja, še danes nažene večini ljudi strah v kosti. Naslov ne laže: Norman Bates (Anthony Perkins), v čigar hotel nič hudega sluteč neko noč pritava Marion Crane (Janet Leigh), je brez dvoma nor ... njegova mati pa nič manj. V slovitem prizoru pod tušem so zvok zabadanja 'simulirali' z umorom melone, kot kri pa je statiral čokoladni sirup ... pri črno-belem filmu so si to pač lahko privoščili.
Njegova frizura 'na lonec' je sicer obupna, obraz brezizrazen in besedišče smešno ('friend-o'?!), ampak naj vas to ne zavede - Anton Chigurh je eden najbolj psihopatskih in hladnokrvnih morilcev, kar se jih je v zadnjih časih sprehodilo čez naše filmske zaslone. Kjer bi pri kakšnem drugem zlikovcu iskali sled notranjega konflikta, Chigurh ne pozna omahovanja, tesnobe in krivde. Ko vpraša 'Koliko je največ, kar ste kdaj stavili na met kovanca?' in pri tem na kovanec stavi človeško življenje, človek posumi le, da ga vse skupaj morda blago zabava. Javier Bardem je po zaslugi te vloge februarja letos zasluženo postal prvi Španec z oskarjem.
'Heeeere's Johnny!' O tem, kako psihotičen je Jack Nicholson v vlogi hotelskega oskrbnika Jacka Torranca, veliko pove podatek, da je Stanley Kubrick vlogo najprej hotel dati Robertu De Niru, a je po ogledu Taksista (!) sklenil, da zanjo ni dovolj neuravnovešen. Naslednji je bil v igri Robin Williams in šele tretji Jack Nicholson. V Izžarevanju (1980) Jack igra ... Jacka, miroljubnega pisatelja in družinskega očeta, ki se mu v dolgi zimi, ki jo preživijo v zasneženem gorskem hotelu, vse bolj meša. Ko ga duh prejšnjega oskrbnika prepriča, da mora svojo družino 'spraviti v red', ubogljivo zagrabi za najbližjo sekiro ... Da so napovednik za film sploh lahko predvajali v kinodvoranah, je moral Kubrick varuhe javne morale prepričati, da je čisto jasno, da je v slovitem prizoru s krvjo, ki se ulije iz dvigala, hotel prikazati 'zarjavelo vodo'.
Briljanten, uglajen, omikan in popolnoma nor: Dr. Hannibal Lecter, morilski gurman, ki je svoji najljubši opravili na svetu – ubijanje in dober obrok – združil z občudovanja vredno učinkovitostjo. O tem, kako hipnotično zloben in učinkovit je Anthony Hopkins v svoji vlogi, priča že podatek, da ima v celem filmu Ko jagenjčki obmolknejo vsega skupaj le za 17 minut prizorov. Mračnega sadista Lecterja je igral še v dveh nadaljevanjih filma Ko jagenjčki obmolknejo, Hannibal in Red Dragon, lani pa je štafeto kot 'mladi Hannibal' za predfilm (Hannibal Rising) prevzel Gaspard Ulliel. Slednje bi nam lahko tudi prihranili (sicer se je lik dr. Lecterja pojavil že leta 1986, v filmu Manhunter, kjer ga je igral Brian Cox).
Manhattanski japi podnevi, serijski morilec ponoči: Christian Bale je moral več mesecev obsedeno trenirati, da si je prigaral telo narcisističnega, z lastnim videzom obsedenega Patricka Batmana. Grozljiva Batemanova privlačnost je prav v tem, da za napetimi mišicami, Armanijevimi oblekami in plastjo najdražjih krem ni – ničesar. Patrick je izrojeni produkt potrošniške družbe osemdesetih, ki je reklo 'človek človeku volk' vzel dobesedno in začel pobijati vse okrog sebe, ljudje pa so preveč zaverovani vase, da bi kaj posumili.
Stanley Kubrick je (po literarni predlogi Anthonyja Burgessa) Peklensko pomarančo postavil v ne tako zelo oddaljeno prihodnost (leto 1995), kjer se mlad, karizmatičen sociopat Alex vdaja svoji nihilistični etiki 'ultranasilja'. Razume sicer, da so posilstva in ropi 'narobe', ne razume pa, zakaj bi ga kdo skušal spreobrniti, če že on ljudi ne odvrača od tega, da so dobri. Ko ga zaradi umora strpajo v zapor, se, da bi si skrajšal kazen, prijavi za prostovoljni program pranja možganov, ki naj bi spreobračal zločince. Zdravniška 'dieta' brutalno nasilnih filmov in zdravil, ki ga ob takih prizorih silijo na bruhanje, ga sicer ne ozdravi zlobe, ga pa oropa svobodne volje in razmišljanja z lastno glavo.
Misery (1990) je bila ena redkih posrečenih filmskih upodobitev kakšnega romana Stephena Kinga; Kathy Bates je za vlogo Annie Wilkes, obsedene oboževalke, ki predmet svojega poželenja dobi v kremplje v odmaknjeni, zasneženi koči, dobila tudi oskarja. Vlogo sta najprej zavrnili Anjelica Houston in Bette Midler, nato pa je (pred tem relativno neznana) Batesova ustvarila briljanten lik norice, ki ves čas niha med sladkobno prijaznostjo in poblaznelim besom. Prizor, v katerem ubije policista tako, da ga nekajkrat povozi s kosilnico, je na njeno žalost režiser Rob Reiner izrezal.
Na seznamu bi si vsaj toliko kot Robert De Niro zaslužil biti tudi Robert Mitchum, ki je 'De Nirovo' vlogo odigral v izvirni različici filma. 'Njun' lik, obsojeni posiljevalec Max Cady, po štirinajstih letih v zaporu pride na svobodo. Prva naloga: poiskati svojega takratnega odvetnika, ki bi ga takrat lahko rešil, a ga ni, in počasi pobijati ljudi, ki so mu blizu. (Mimogrede, preden so režijo zaupali Martinu Scorseseju, se je s projektom poigraval Steven Spielberg, ki je Cadyjevo vlogo hotel zaupati ... Billu Murrayu.) De Niro pred snemanjem ni samo zavzeto treniral, ampak tudi preiskoval naravo nasilnih spolnih zločinov (in Scorseseju sam predlagal, da bi lahko svojo žrtev tudi kdaj ugriznil).
Nežnejši spol? Pa kaj še. Glenn Close je v Usodni privlačnosti (1987) upodobila najbolj neuravnovešeno 'drugo žensko', kar smo jih kdaj videli na velikem platnu. Igra Alex Forrest, sofisticirano, seksi in samostojno žensko, ki se ji, ko njen poročeni ljubimec (Michael Douglas) skuša končati njuno zvezo, stemni pred očmi. Začne zalezovati njegovo družino in podatek, da od tega filma dalje poznamo izraz 'bunny boiler' pove, da se za njihovega zajčka vse skupaj ni dobro izteklo. Ob premieri so film napadle feministke, češ da namiguje, da so močne ženske globoko motene in psihotične.
Kaj bi naredili, če bi ugotovili, da je na prvi pogled čisto navaden pripadnik delavskega razreda v bistvu serijski morilec, ki v svoje odklonske spolne prakse vključuje tako ljudi kot živali, in ki je ubil svojo lastno mater? No, spoznajte Henryja. Pri filmu Henry: Portret serijskega morilca (1986) je najbolj strašljivo to, kako z levo roko psihopat zagreši najnagnusnejši zločin - mimogrede, kot da bi kupoval časopis ali spil kozarec vode. Film je bil posnet po resnični življenjski zgodbi morilca Henryja Leeja Lucasa.
Krvava, psihedelična satira Rojena morilca je sad skupnih naporov Oliverja Stona in Quentina Tarantina. Ja, prav ste prebrali, satira - film se norčuje iz tega, da so mediji pripravljeni zvezdo narediti iz prav vsakogar, tudi iz norcev, kakršna sta Mickey (Woody Harrelson) in Mallory (Juliette Lewis) Knox. 'Junaka' sta produkt svojega okolja: njuno obzorje krojijo najbolj ceneni resničnostni šovi ni tabloidi, zaradi svoje omejenosti pa jih zmoreta sprejemati le na prvinski, dobesedni ravni. Preplet nasilja, ki ga doživljata že vse življenje in nasilja, ki jima ga redno servirajo mediji, in ki ga ne moreta ustrezno miselno predelati, se prelevi v vzorec, ki ju potisne na morilsko 'turnejo'.
Joker (Batmanu): 'Samo en slab dan lahko najbolj uravnovešenega človeka na svetu potisne v norost. Toliko je svet oddaljen od moje situacije. Samo en slab dan. Tudi ti si nekoč že imel slab dan, če se ne motim?' Jack Napier, ki je od nesreče v kemični tovarni grozljivo iznakažen in oropan še zadnjih sledov zdrave pameti, se v vlogi maničnega, psihotičnega klovna polasti gothamovskega podzemlja. In če smo že skoraj pozabili, kdo je takrat igral Batmana (Michael Keaton), nam Jokerjev poblazneli smeh še vedno odmeva v ušesih. Letos poleti se bo pokazalo, kako je Nicholsonove čevlje v filmu The Dark Knight zapolnil Heath Ledger.
Na prvi pogled zelo klišejski detektivski par – star, izkušen maček (Morgan ‚prestar sem za to sranje!' Freeman) in ambiciozen, a zaletav novinec (Brad Pitt) sta na sledi morilcu s poslanstvom: z brutalnimi umori pohotnice, požeruha, lenuha itd. John Doe (Neznanec) 'opozarja', kako se je po svetu razpaslo sedem smrtnih grehov. In ko se, še preden smo našteli sedem žrtev, policistoma sam preda, je za gledalce še prezgodaj, da bi si lahko oddahnili … Morilec z odrešeniškim kompleksom (Kevin Spacey) še vklenjen in zastražen drži vse niti v rokah.
Kaj se je zgodilo Baby Jane? (1962), srhljivka režiserja Roberta Aldricha, je zgodba o odcveteli otroški zvezdnici (Bette Davis), ki se je na stara leta prelevila v groteskno, ljubosumno čuvajko svoje pohabljene sestre Blanche (Joan Crawford). Davisova je neustrašno utelesila noro žensko, ki živi v svojem lastnem svetu spominov in fantazij; njena izumetničenost v vlogi je parodija, degradacija igralskega stila, ki jo je naredil za zvezdo. Bila je tudi nominirana za oskarja.
Še enkrat Brad Pitt, tokrat na omračeni strani razuma: 'Early je bil videti neškodljiv. Primitivec, ampak neškodljiv. Resnica je bila seveda drugačna - le uro, preden smo se spoznali, je ubil svojega stanodajalca. Celo nosil je njegov prstan. Bog ve, kaj je naredil s prstom.' V Kaliforniji (1993) se novinar Brian (David Duchovny), ki skuša napisati knjigo o serijskih morilcih, v družbi svojega dekleta, fotografinje Carrie (Michelle Forbes), prevaža od enega do drugega prizorišča slavnih pokolov. Še sam ne ve, da se je s tem, da je po poti pobral vzkipljivega, zapitega Earlyja (Brad Pitt) in njegovo malce počasno dekle Adele (Juliette Lewis), svoji tematiki približal bolj, kot bi si morda želel ...
Tudi v zabavnih filmih se najdejo resno moteni karakterji: John Travolta in Samuel L. Jackson v vlogah brezbrižnih postmodernistično 'kulskih' morilcev Vinca Vege in Julesa Winnfielda, sta že takšna. Nasilje je ključni del estetike Šunda, a Quentin Tarantino je hotel, da bi se ljudje potokom krvi smejali (takrat, ko Vincent nekemu nesrečnežu ponesreči odstreli možgane, se marsikdo ni). V prizorih, kjer bi drugi režiserji stopnjevali napetost s srhljivo glasbo, njegova junaka bebljata o trivialnostih.
Zaradi splošnega povpraševanja dodajamo še eno malo manj človeško pošast: Freddy Krueger je seveda 'junak' serije filmov Nočna mora na ulici brestov. Razpoznavna znamenja: od brazgotin izmaličen obraz, črtast pulover, klobuk in seveda krempljasta rokavica. Vsa franšiza filmov, nadaljevank, knjig in stripov Wesa Crawena izhaja iz predpostavke, da lahko Freddy, ki ga imajo ljudje za neškodljiv urbani mit, najstnike zalezuje in ubije v njihovih sanjah. Kogar 'dobi' v spanju, kmalu nasilno smrt dočaka tudi v resničnem življenju. Naprej ga žene maščevalna sla do lastnih staršev, ki so ga v otroštvu zažgali.