Kot sem že zapisal v prispevku o festivalu neodvisnega filma Sundance, so v zadnjih letih uradne spletne strani tovrstnih dogodkov spoznale vrednost spletne samopromocije skozi izčrpno in multimedijsko podprto pokrivanje dogajanja v realnem času. Uradna stran filmskega festivala v Cannesu ni izjema.

Povojni pionir
Mednarodni filmski festival (Festival International du Film) naj bi v Cannesu uradno prvič organizirali že leta 1939, vendar so ga morali zaradi vojne preložiti. Končno je 20. septembra 1946 odprl vrata Festival de Cannes kot prvi veliki mednarodno kulturni dogodek povojnega obdobja.

Festival je bil zasnovan kot neprofitna organizacija. Vodi jo uprava, ki jo mora od leta 1972 dalje potrditi država. Razlog verjetno tiči v tem, da polovico festivalskega proračuna, ki znaša približno 20 milijonov evrov, prispeva država (preko narodnega filmskega centra pod okriljem ministrstva za kulturo, mesta Cannes in drugih lokalnih oblasti), preostalo pa različne skupine in uradni poslovni partnerji (LG, Air France, HP, Loreal, Renault, Kodak, Nestle, Dolby).

Z izjemo dveh let (1948 in 1950) je do leta 1952 potekal v septembru, nato so ga premaknili na maj. Glavna nagrada Palme d'Or (zlata palma) je leta 1955 nasledila generično ime "Grand Prix". Ob tem so ustvarili novi vzporedni in povsem neodvisni sekciji: Mednarodni kritiški teden (International Critics' Week, 1962) in Štirinajst dni režiserjev (Directors' Fortnight, 1969).

Od leta 1959 ob festivalu uradno poteka vrsta profesionalnih dogodkov, kot je prodaja filmov in iskanje produkcijskih partnerjev. Do takrat je bil festival predvsem turistično-družabni dogodek, obiskovalci z vsega sveta pa še danes predstavljajo za lokalno skupnost poglavitni vir letnih prihodkov.

Leta 1972 je padla zgodovinska odločitev festivala, ko je organizator postal edina avtoriteta za selekcijo filmov. Dotlej so jih izbirale le države izvora (to velja za oskarje). 1998 je Gilles Jacob uvedel filmsko fundacijo (Cinéfondation), izbor kratkometražnih filmov iz različnih filmskih šol z vsega sveta, katere cilj je odkriti in promovirati nove talente.

Festival dobi letno na ogled več kot 1.000 filmov z vseh celin. Leta 2000 je fundacija v Parizu odprla poslopje, kjer imajo izbrani filmski ustvarjalci možnost razvijati svoje projekte zunaj svoje države. Leta 2005 pa so odprli atelje, ki naj bi z dvajsetimi zbranimi projekti režiserjem omogočil dokončati njihove finančne načrte znotraj konteksta tega dogodka.

Arhiv
Spletni arhiv festivala sega vse do samega začetka leta 1946. Preverimo lahko seznam prikazanih filmov, dobitnikov nagrad, članov žirije in uradni plakat, v zadnjih letih pa tudi obrobne dogodke in dnevna poročila (novice, slike in avdio-/videoposnetke). Vsak film ima tudi lastno podstran z osnovnimi podatki, avdio-/videoposnetki, slikami in novicami. Med samim festivalom je bil na voljo tudi uradni podcast z mp3-posnetki novinarskih konferenc od lani dalje, vendar iz neznanega razloga trenutno ni več na voljo.

Zanimiva je tudi rubrika "61 let v slikah", kjer je na ogled izbor najbolj markantnih fotografij iz dolgoletne zgodovine festivala (razvrščenih po posameznih letih).

Statistika
Od leta 1994 se je število prikazanih filmov podvojilo (lani so jih prikazali preko tisoč). Pri tem je treba poudariti, da število filmov v tekmovalnem programu ostaja skoraj isto, povečalo se je le število filmov, prikazanih zunaj konkurence, ter predvsem filmov na spremljevalni filmski tržnici (Marché du Film).

Število novinarjev je od leta 1966 poskočilo z borih 700 na več kot 3.500 v lanskem letu. Od tega jih okrog 70 % pride iz 84 tujih držav. Med mediji vodi tisk, akreditacije, dodeljene predstavnikom spletnih medijev, pa so narasle z ene same leta 1995 na 134 leta 2008.

Uroš Šetina