A njegov prejšnji obisk ni šel čisto gladko: kritiki so njegov film The Last Face (2016) raztrgali, odziv občinstva je bil mlačen. A kljub temu se Penn letos vrača samozavestno, na čelu filma Flag Day (Dan zastave), ki ga je režiral in v njem nastopil. "Stvar je v tem: verjamem vase in se zavedam, da vem prav toliko – ali pa več – o igri kot skoraj vsi kritiki tukaj. In globoko verjamem v vlogo, ki je za ta film najpomembnejša."

S tem ima v mislih svojo 30-letno hčerko, Dylan Penn, ki je v preteklosti sicer že nastopila v nekaj stranskih vlogah, nikoli pa v ničemer tako visokoproračunskem, kot je Flag Day. Film je priredba avtobiografije Jennifer Vogel iz leta 2005 z naslovom Flim-Flam Man: The True Story of My Father’s Counterfeit Life; v njej je popisala, kako je bilo odraščati kot hčerka ponarejevalca, tatu in prevaranta Johna Vogla (v filmu ga seveda igra Sean Penn).

Prvi kritiki se očitno strinjajo s Pennovo oceno; pri reviji Variety so zapisali, da film "razkrije Dylan Penn kot veliko igralko". Vseeno pa se je dolgo izogibala žarometov. "Ko sem odraščala in sem bila ves čas v bližini snemanj in zvezdnikov, me vse to sploh ni zanimalo," je povedala za tiskovno agencijo AP. "Vedno sem mislila, in še vedno mislim, da bo moje pravo delo potekalo za kamero. Ampak ko sem to omenila svojim staršem, sta mi oba ločeno rekla: Ne boš dobra režiserka, če ne boš vedela, kako je biti v čevljih igralca."

Ne pričakujte ga v Netflixovi seriji ali Marvelovem blockbusterju
Medtem ko se Dylan prebija v Hollywoodu, se njen oče iz njega počasi umika. 60-letni Penn sicer v tem času še snema serijo o aferi Watergate, v kateri bo nastopil z Julio Roberts, sicer pa se menda bolj zavzeto ukvarja z dobrodelnim delom. (Leta 2010 je ustanovil Core, neprofitno organizacijo za pomoč žrtvam potresa na Haitiju, ki je v zadnjem času pomagala tudi pri testiranjih in cepljenjih v Los Angelesu.) Po peščici vlog, za katere je že dogovorjen, tako "ne ve", ali ga bo kariera še zanimala. "Mislim, da se ne bi lotil režije filma, če ne bi zagotovo vedel, da bo to film. Če ne bi režiral filma, bi raje režiral na Broadwayu. Drugače povedano: delo za male zaslone me ne zanima." Prav tako ga ne zanimajo stripovski blockbusterji, češ da "so zavzeli preveč prostora in ukradli čas številnim nadarjenim ljudem". Sam ne bi nikoli nastopil v franšizi, pravi.

Seveda ima Penn mnenje tudi o t. i. "kulturi črtanja ljudi"; pred kratkim je argumentiral, da danes verjetno "ne bi smel" igrati Harveyja Milka (leta 2008 ga je upodobil v biografski drami Milk in za vlogo dobil oskarja). Dandanes lahko še celo Hamleta igrajo samo danski princi, je njegovo dojemanje problematike.

V njegovi industriji pa je zanj največji trn v peti razcvet filmov, ki grejo naravnost v distribucijo prek platform za pretočne vsebine. "Sam vedno rečem, da to ni več tista punca, v katero sem se zaljubil." Dan zastave bo tako dobil kinopremiero: v ZDA gre v redno distribucijo 13. avgusta.

Očetje in hčerke
Penn je pravice za ekranizacijo zgodbe odkupil, ko je imela Dylan šele 15 let; vedno je bil stališča, da bo "hčerko podprl, če si bo želela biti del projekta". V jedru zgodbe je namreč prav odnos med očetom in hčerko: Jennifer skuša svojega goljufivega očeta spraviti na pravo pot, obenem pa je tudi sama podedovala nekatere njegove samodestruktivne značajske poteze. "Vedno je skušala imeti iskren, transparenten odnos s svojim očetom, pa ga nikoli ni dobila," o njej pove Dylan. "Jaz sem si od očeta želela isto, in sem to tudi dobila."

"Snemanje naju je zbližalo bolj kot kar koli drugega v preteklosti. Seveda sem kdaj ugovarjala ali se grdo obnašala, ampak v resnici sem vedela: 'Ne moreš. To je tvoj šef. To je služba. Ta hip nimaš opravka z očetom.'"

Prvi odzivi
Sobotna premiera Dneva zastave se je iztekla bolje kot pred petimi leti premiera drame The Last Face – takrat je cansko občinstvo Penna izžvižgalo. Tokrat so bili bolj nevtralni: namenili so mu štiriminutne, a po poročanju Varietyja "medle" ovacije. Obstajajo tudi poročila o posameznih dremajočih gledalcih in odhodih iz dvorane. Prvi recenzenti pa filmu niso nenaklonjeni: opisali so ga "kot enega najboljših v režiserjevi karieri" (Variety) ter kot "zelo gledljivo in dobro narejeno družinsko dramo" (Guardian).