Nova nemška televizijska postaja EosTV bo “nišo” na televizijskem tržišču zapolnila s smrtjo – 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Od jeseni bodo na njihovem sporedu reportaže o pokopališčih, dokumentarci o pogrebnih običajih v različnih kulturah in nasveti za vse, ki iščejo mesto v domu za ostarele. “Lani je v Nemčiji umrlo več kot 800 tisoč ljudi,” je preprosta razlaga za tvegani podvig, ki jo podaja ustanovitelj postaje Tilmann Schneider. “Pomnožite to s štiri in dobili boste število ljudi, ki jih je v tem času prizadela smrt bližnjega. Milijoni ljudi se vsak dan soočajo s staranjem in smrtjo.”

Evropa se počasi stara
Nova postaja je verjetno simptom spreminjajočega se odnosa do smrti v deželi, ki v zadnjih letih doživlja demografske spremembe (lani je umrlo 150 tisoč več ljudi, kot se jih je rodilo). Cerkev ima vse manjšo vlogo v “industriji smrti”, saj se ljudje zadnje čase odločajo tudi za anonimne grobove ali poslednja počivališča zunaj meja pokopališča, na primer v gozdu. “Raziskali bomo tudi, kako se prikazovanje smrti spreminja na televiziji, v filmih in na internetu,” pravi Schneider.

Smrt je (tudi) dober posel
EosTV bo imel tudi zanimiv stranski vir prihodka. Svojci umrlih bodo lahko za 2400 evrov kupili trideset sekund programa in posneli videoosmrtnico v spomin pokojniku. Načrtujejo celo oddajo, ki bo prepričevala Nemce, naj se v večjem številu odločijo za darovanje organov po smrti.

Zabavni del programa bo sestavljala predvsem serija dokumentarcev o znanih evropskih pokopališčih, v kateri bodo odgovorili tudi na vprašanje, ki si ga prej ali slej zastavi večina ljudi - kaj se zgodi s posmrtnimi ostanki potem, ko pokojniku poteče “dodeljeni čas” na pokopališču?

Umirajo tudi čez lužo
Še preden je EosTV sploh začel oddajati – postajo so poimenovali po grški boginji zore –, Schneider že razmišlja o širitvi. Lov na partnerje za podobne projekte po Evropi in v ZDA menda sploh ni težak.

Ana Jurc