Vseeno pa so ga zaznamovali premiki in gibanja, tako v smislu tehnologije, načinov distribucije in gledanja, kot v smislu večjega vključevanja manjšin in deprivilegiranih skupnosti v filmsko produkcijo in najvplivnejše mehanizme distribucije in nagrajevanja. Mirno bi lahko celo rekli, da se v zadnjih letih v svetovni filmski industriji dogajajo ogromne – celo tektonske – spremembe.

Covid-19 je za vedno spremenil nekatere vidike našega življenja, pri čemer ni izjema niti film. Tako kot druge storitve na dom so zacvetele tudi spletne platforme z videom na zahtevo, medtem ko je epidemija veliko kinematografov potisnila na rob preživetja. V toplejših mesecih, ko so vendarle lahko odprli svoja vrata, so se morali sprijazniti z drugačnimi pogoji delovanja: na primer, s tem, da bodo filmi, ki jih prikazujejo, že zelo kmalu – ali pa so že – dostopni na spletu, kar pomeni, da se je razmerje moči bistveno spremenilo. Po tem, ko so v zadnjih letih na stran spletnih platform, v tem primeru Netflixa, prestopili tudi najbolj zadrti sovražniki digitalizacije, kot je Martin Scorsese s svojim filmom Irec, so se spremembam namreč začeli prilagajati tudi največji hollywoodski studii: Universal je že aprila filme hkrati začel predvajati v kinodvoranah in na spletnih platformah, medtem ko so pri Warner Bros. oznanili, da bodo vse svoje filme v novem letu hkrati predstavili v kinu in na HBO Max.

Premik filma iz kinematografov na domače zaslone bo najverjetneje vztrajal tudi po koncu epidemije. Lahko bi rekli celo, da bi se zgodil v vsakem primeru, epidemija pa je ta trend le pospešila.

Sorodna novica Irec

Prednosti, ki jih ima video na zahtevo pred klasičnim obiskom kina, namreč niso nezanemarljive, kar pojasni prav primer Irca Martina Scorseseja. Ta se je za prestop k Netflixu menda odločil, ker tradicionalni studii – Paramount Pictures – niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu: Roberta DeNira, Ala Pacina in Joeja Pescija. Visokih stroškov posebnih učinkov v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi film Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo vstopnic. Drugi razlog je bila dolžina filma – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure (zato je Scorsesejev prejšnji film, Volk z Wall Streeta, dolg natanko toliko), pri videu na zahtevo, kjer je predvajanje filma mogoče zaustaviti in znova nadaljevati, pa to ni težava. K Netflixu so s svojimi filmi prestopili tudi David Fincher, Spike Lee, George Clooney in Aaron Sorkin, k drugim podobnim ponudnikom pa Sofia Coppola, Sacha Baron Cohen in drugi. Vsaj načeloma se zdi tudi, da si spletna distribucija filmov lažje privošči vključevati filme iz manjših držav, umetniške filme, nišne festivalske bisere, celo eksperimentalne filme, saj nižja gledanost, ki jo imajo ti po navadi, za platforme videa na zahtevo ne pomeni istega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih.

Ameriški režiser Spike Lee je za Netflix v letu 2020 posnel film Da 5 Bloods ali Pet krvi, ki prikazuje črnske ameriške vojake, ki se vrnejo iz Vietnama in se morajo poleg travme vojne spopadati še z rasizmom doma. Čeprav mu je Netflix omogočil snemanje filma z enim najvišjih proračunov v njegovi karieri, vseeno upa, da bodo kinematografi preživeli: "Jaz bom le eden izmed milijonov ljudi, ki se bodo vrnili v kino in filme gledali na velikem platnu, z odličnim zvokom. Ne mudi se mi, ampak ta dan bo prišel!"

Prevlada Netflixa, morda tudi Amazona Prime in podobnih je, pričakovano, trn v peti številnih. Škandal v Cannesu leta 2017, ko sta si zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč zgolj na spletu, enakovredni tistim v "klasični" distribuciji, v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč – če ne prej, je v letu 2020 postalo povsem jasno, kdo je zmagovalec. Boj za obstanek zdaj poteka med ponudniki storitev videa na zahtevo, pri čemer je jasno, da Američani ohranjajo absolutni monopol. Evropski ponudniki videa na zahtevo jim tudi na domačih tleh preprosto ne morejo konkurirati – predvsem zaradi evropske razdrobljenosti na nacionalne države in jezikovne raznolikosti. V zadnjih letih, in na tem bo najverjetneje močan poudarek tudi v prihodnje, na ravni evropske komisije poteka poskus vzpostavitve enotnega digitalnega trga, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov. Video na zahtevo Lumiere, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, denimo vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov, a pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga je najverjetneje še zelo dolga.

V preteklem desetletju je filmska industrija doživela tudi vsebinske premike: po finančni krizi leta 2008, ki je številne pahnila na rob revščine, so povsod po svetu vzniknila množična protestniška gibanja – denimo, gibanje Occupy. Podobe množic, ki protestirajo in se upirajo na druge načine, si je hitro prisvojil tudi kapitalistični sistem in z njim filmska industrija – denimo, franšiza Igre lakote, filmi, kot so Ledeni vlak, Vzpon viteza teme, novi Planet opic in Trgovci s časom, pa megahit leta 2019, Joker, in drugi filmi so ujeli duh globalnega upora in čeprav so revolucijo prikazali kot nekaj razmeroma preprostega, vseeno vsebovali določene prevratniške ideje, denimo o gospodarski sabotaži in ljudskem uporu proti oligarhiji.

V zadnjem letu se je pokazalo, da je revolucionarni zagon sprožil širši trend upodabljanja delavskega razreda na filmskem platnu, celo v Hollywoodu, ki se je dolgo pretvarjal, da je ameriška družba brezrazredna. Takšni filmi so denimo Asistentka o mladi pisarniški delavki in njeni ponižujoči službi, Projekt Florida o mami samohranilki, ki živi iz rok v usta v motelu v Orlandu, Ameriška ljubica o najstnici, ki zbeži od doma in se pridruži klapi odpadnikov, ali Podprimo punce o delavkah, ki jih izkoriščajo v baru. Film Nikoli, redko, včasih, vedno prikaže, skozi kaj vse mora mladoletnica v Pensilvaniji, ki odrašča v konservativnem okolju, nima denarja in je žrtev vsakodnevnega spolnega nadlegovanja – če želi narediti splav. Pri tem še niti nismo omenili filmov iz drugih držav, kot so korejski Parazit, britanski Medtem, ko vas ni bilo, švedski Pritisk in drugi. Preteklo leto so še posebno izrazito zaznamovali porast brezposelnosti in revščine kot posledica pandemije, množični protesti povsod po svetu, še posebno v ZDA, kot upor proti policijskemu nasilju in sistemskemu rasizmu. Spike Lee: "Mislim, da ljudje bolj uživajo v zgodovinskem filmu, če v njem v kakršni koli obliki najdejo tudi nekaj, kar se dogaja v sedanjosti. Tako smo naredili pri Črnem KKKlanovcu, kjer ste lahko videli umor Heather Heyer na izgredih v Charlottesvillu. Tega seveda nisem načrtoval, a film je prišel v ravno pravem trenutku. Res mislim, da je veliko stvari, ki jih vidite v filmu, tisto, zaradi česar ljudje danes protestirajo povsod po svetu in vpijejo, da so črnska življenja pomembna. V veliko primerih tega ne kričijo črni ali rjavi obrazi. Že to je zmaga. Zelo goreče stališče imam do tega. Vsa ta energija, vsi ti ljudje, vsa ta naelektrenost v ozračju – to se mora nekako nadaljevati, še posebno v ZDA, tako kot na volitvah. Potem bomo lahko proslavljali, kot pravi naš brat Prince, kot da smo leta 1999! Prirejali bomo zabave, kot jih nismo še nikoli!"

Zelo verjetno je torej, da se bo trend nadaljeval – v trenutnih okoliščinah najbrž celo Hollywood težko pričakuje, da bodo ljudje še vedno z veseljem gledali zgodbe o mladih, lepih, uspešnih karieristih in njihovih težavicah, ki so prevladovale denimo na začetku novega tisočletja. Filmi, ki bodo nastajali v prihodnje, bodo tako najverjetneje poleg večje občutljivosti za poglabljajočo se razredno neenakost dovzetnejši tudi za zgodbe nebelcev in nebelk, žensk in seksualnih manjšin.

Iz oddaje Gremo v kino.