Čeprav so o novem filmu režiserja Danija Levyja še pred premiero pisali številni mediji v Nemčiji in zunaj nje, so jo po premieri kritiki sprejeli z - zehanjem. Celo glavni igralec Helge Schneider je v več intervjujih poudaril, da je film Mein Führer - Die Wirklich Wahrste Wahrheit Über Adolf Hitler (Moj firer - Najresničnejša resnica o Adolfu Hitlerju) dolgočasen in ne preveč zabaven. Schneider krivi režiserja, češ da se je po predvajanju filma testnemu občinstvu "ustrašil" in ga na novo (ter slabše) zmontiral. Moti ga predvsem, da je Levy središče pozornosti z Adolfa Hitlerja premaknil na lik Adolfa Gruenbauma, bivšega judovskega taboriščnika in igralca, ki ga Hitler najame, da bi mu z urami retorike pomagal pri javnih nastopih.

Politična korektnost je smrt za humor
Dani Levy ne zanika, da je film tik pred premiero spremenil, ker je testna publika (napačno) sklepala, da je protagonist filma Hitler in ne Gruenbaum. In čeprav je bila promocija filma osredotočena predvsem na kontroverznost izbrane tematike, so mnogi opozarjali, da britje norcev iz Hitlerja niti ni tako rušenje tabujev. "Moj firer je - in to je morda nekaj najhujšega, kar lahko človek reče o komediji - preveč neškodljiv film," je napisal recenzent nemškega časopisa Die Welt. Njegov kolega na spletni strani Film Starts je pripomnil, da "vsaka šala na Hitlerjev račun temelji na intelektu, vsak satirični napad na tretji rajh pa je opremljen z varnostno mrežo. Na koncu se strahopetnost izkaže za zmagovalno taktiko in velika verjetnost je, da bo že pred zaključnim govorom večina občinstva zakinkala od dolgočasja".

Neizčrpen vir zafrkancije
Avstrijski režiser Oliver Hirschbiegel s svojim hiperrealističnim portretom firerja pred dvema letoma (Propad) kritikov ni pustil tako hladnih: čeprav so številni novinarji zgroženo vili roke, je film sprožil nastanek številnih parodij na temo nacizma (nastop Bruna Ganza je uspešno parodiral televizijski voditelj Harold Schmidt, Walter Moers pa je izdal knjigo Adolf, ti nacistična svinja!).

"Šale na Hitlerjev račun same po sebi torej niso nič revolucionarnega," je v intervjuju za Die Welt poudaril Schneider. "Povedati, kaj si zares mislim o filmu, v katerem sem nastopil, pa verjetno je."