Ravno toliko letos mineva od rojstva vsestranskega in plodovitega ustvarjalca - igralca, pisatelja, avtorja radijskih iger, filmskega scenarista, šansonjerja, humorista, pisca verzov zimzelenih popevk, avtorja kabaretov, zabavljača in predvsem občutljivega poeta. "O Ježku bi morali napisati roman, posneti film," pravi režiser Slavko Hren, ki že vrsto let sistematično proučuje zgodovino slovenske televizije, več kot poldrugo desetletje pa ga vznemirja tudi Ježkov duh, zaradi česar je tudi z velikim zadovoljstvom sprejel nalogo scenarističnega in režijskega oblikovanja dokumentarne nanizanke ob Ježkovi stoletnici. Prvi del ste si lahko ogledali zadnjo avgustovsko nedeljo na 1. programu TV Slovenija, nadaljevanja pa vsako septembrsko nedeljsko popoldne.

Dokumentarno-razvedrilna nanizanka v petih delih je pravzaprav le del bogatega programa, s katerim se RTV Slovenija zahvaljuje enemu svojih nepogrešljivemu sodelavcu, brez Ježka si njene zgodovine ne bi mogli zamisliti. Ob jubileju so zato radijski in televizijski programi obogateni z izvirno Ježkovo mislijo – od koncertne dejavnosti, založništva pri ZKP RTV Slovenija, vizualizacij Ježkove poezije, do posebej slovesne podelitve letošnje Ježkove nagrade.

Mnogoteri talenti velikega ustvarjalca
Slavko Hren se je o Ježku pogovarjal z njegovimi nekdanjimi sodelavci, družinskimi člani in sodobnimi občudovalci ustvarjalčevega dela. V epizode je vključil mnoge izvirne odlomke iz Ježkove zapuščine, ki jo hrani televizijski arhiv. Posebna programska obogatitev pa bodo tudi vsakotedenska objava osvežene, digitalizirane epizode kultne nanizanke Misijon dobre volje, v kateri je Ježek pred skoraj pol stoletja povezal svoje številne talente – poleg pisateljskega, pesniškega, igralskega, satiričnega, pevskega še izjemen občutek za nastop pred televizijskimi kamerami. Vrlino, ki je lahko še danes vzor vsem, ki se lotevajo tega na prvi pogled preprostega posla na televiziji.
Hrenovo raziskovanje dela in življenja Franeta Milčinskega - Ježka je v preteklih letih že pripeljalo do nekaj krajših oddaj. Ježka je ob njegovi 90-letnici med drugim predstavil v feljtonu, vendar je bil letošnji projekt ambicioznejši. Zadal si je zbrati vse ohranjeno arhivsko gradivo s podobami in z avtorskim podpisom Franeta Milčinskega - Ježka na enem mestu in ga tehnično osvežiti, poiskati še živeče Ježkove sodelavce, odkriti kaj pozabljenega in se predvsem spoštljivo pokloniti velikemu umetniku.

Ustvarjalna dediščina, ki ne usahne
Režiser je poiskal izhodišče v družini Milčinski, ki zavzeto nadaljuje Ježkovo ustvarjalno dediščino. Verjetno jo najbolj opazno plemeniti vnukinja Nana, režiserka, dramaturginja in pevka, ki z vedno novimi sodelavci - skladatelji, aranžerji in drugimi glasbeniki oživlja Ježkove verze. Letos je izdala že drugo zgoščenko z Ježkovimi verzi Od tod do vesolja in pripravila vrsto odmevnih koncertov po Sloveniji.

Na odru se ji z dedkovimi humoreskami pridruži tudi brat Juš, stand-up komik, enega njunih nastopov pa je v Drami SNG v Ljubljani posnel tudi Hren z ekipo radijskih in televizijskih sodelavcev in bodo po delčkih predstavljeni tudi v nanizanki.

Družinske spomine slikovito zaokrožujeta Ježkov sin Matija, režiser, ki je v svoji bogati karieri uprizoril tudi kultno Zvezdico Zaspanko, in njegova soproga, književna urednica Ježkovih pesmi Tatjana Oblak Milčinski, ki še vedno vztrajno raziskujeta po neznani zapuščini svojega slavnega sorodnika. Zanimivo, še vedno odkrivata nove prispevke za popolnitev podobe občutljivega umetnika, obenem pa v manjših krajih od Vrhnike do Medane v Goriških brdih pripravljata zanimive prireditve z Ježkovimi deli in mnogimi nastopajočimi.

Dragoceni spomini nekdanjih soustvarjalcev
Z Ježkovo zapuščino so se v preteklosti ukvarjali mnogi; od književnega založnika Roka Zavrtanika, glasbenih kritikov Jureta Longyke, Jureta Potokarja, Boštjana Gorenca - Pižame, novinarke in prve urednice VALA 202 Julke Vahen do mnogih sodelavcev na televiziji. Tudi njihovi spomini so dragoceni prispevki za slikanje podobe Ježkovega življenja. Posebej žive spomine na Ježka ima poznavalec zgodovine slovenske zabavne glasbe Vladimir Frantar. Spomnil je na skoraj pozabljeni TV-film Balada o ulici po literarni predlogi Juša Kozaka, za katerega je scenarij napisal prav Frantar, režirala je Marija Šeme Baričevič, in v katerem je glavno vlogo ostarelega gospoda odigral Ježek. Nastopov se seveda spomni tudi Lado Leskovar, ki se je z Ježkom srečal že v otroških letih pri snemanju filma Kekec, pozneje pa ju je povezala glasba. Tako kot tudi Mojmirja Sepeta, ki se spomni celo živih koncertov po Sloveniji, na katerih je sodeloval Ježek, legendarni Mojzes pa je bil takrat še trobentač v radijskem orkestru. V skladateljski karieri je njuno sodelovanje rodilo nekaj najlepših slovenskih popevk - šansonov v interpretaciji Majde Sepe.

Življenje, posvečeno bogatitvi slovenske kulture
Dragoceno mesto v risanju spominov na Ježka zaseda Ježkova soproga Jana Milčinski, ki je napisala tudi knjigo s to tematiko in v njej objavila vrsto dragocenih Ježkovih misli, življenjskih resnic, manj znanih podrobnosti o muki Ježkovega ustvarjanja in zanimivosti iz osebnega življenja zakoncev, ki sta se življenjsko opredelila za bogatitev slovenske kulture.

Avtor oddaje je prisluhnil tudi skladateljem generacije, ki danes iščejo navdih v Ježkovih verzih. Pogovarjal se je z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, Martinom Štibernikom in Dominikom Bagolo, ki so zelo osebno predstavili svoj odnos do Ježkove poezije in osebnosti, ki je v življenju niso nikoli srečali, saj so premladi, zato pa so si ustvarili predstavo o izjemnem umetniku skozi njegova dela in posrečeno zlili svojo ustvarjalnost z njegovo.

Lirična duša, skrita za masko nasmejanega klovna
Dokumentarna nanizanka slika Ježkovo osebnost z veliko spoštljivosti, malce nostalgije in spoznanjem, da se je za masko nasmejanega klovna mnogokdaj skrivala zelo lirična duša občutljivega pesnika, ki je imel rad svoje občinstvo, ga izjemno spoštoval in si zato zastavil visoke standarde kakovosti pri ustvarjanju zanj.

Umetnik, ki si vse upa in mu nihče ne pride do živega
Ko se je Ježek po pionirskih časih, ko je nastopil v karizmatičnih vlogah v mladem slovenskem filmu – (Kekec, Vesna, Ne čakaj na maj in Dobri stari pianino), posvetil samo radiu in televiziji, je že osvojil srca širših množic. Poznan je bil po svojih udarniških delovnih akcijah, javnih radijskih oddajah, nastopih na odrih po zadružnih domovih in tudi državnih proslavah. V njem so prepoznavali humorista, satirika, zabavljača in tudi blagega kritika družbenih anomalij. Njegova priljubljenost je po nastopih na televiziji vrtoglavo narasla, ustvaril se je mit o Ježku, ki si vse upa in mu nihče ne pride do živega. Niti država s svojo znamenito cenzuro ne. S prihodom barvne televizije so razmere spremenile in Ježka so na malih zaslonih izrinili drugi in drugačni zvezdniki.

Potem ko so ga v obeh "njegovih" medijih počasi odrivali od mikrofona in kamer zaradi starosti," sodobnosti" po vsej sili in najbrž tudi po Ježkovi osebni odločitvi zaradi bolehnosti in "utrujenosti od življenja", je leta 1975 le prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. "Ustvarjalnost Franeta Milčinskega je v celoti resnično ljudska v najboljšem pomenu besede", je pisalo v utemeljitvi nagrade. Če ga je širša javnost najprej poznala predvsem kot klovna in zabavljača, kvečjemu avtorja kakovostnih besedil slovenske popevke, je pozneje v ospredje prišlo tudi njegovo literarno in scenaristično delo. Šele po Ježkovi smrti so začele izhajati njegova poezija, plošče z arhivskimi posnetki njegovih interpretacij šansonov, kasete in DVD-ji s filmi, v katerih je igral, tudi lutkovna igra Zvezdica Zaspanka.
RTV Slovenija od leta 1989 podeljuje nagrado, poimenovano po njem najvidnejšim nadaljevalcem
tradicije satire, humorja in Ježkovega duha.

Takole je nekoč dejal Frane Milčinski - Ježek: "To, da me imajo ljudje radi, je največ vredno. To je veliko priznanje, ki ga niti Prešernova nagrada ne more preplačati ..."