Ingrid Bergman se je rodila 29. avgusta 1915 v Stockholmu na Švedskem. Že v mladosti je izgubila starše, zato so zanjo skrbeli sorodniki. Z osemnajstimi se je vpisala na Kraljevo igralsko akademiji, vendar jo je zaradi priložnosti za filmske vloge predčasno zapustila. Prvo vlogo je dobila v filmu Most menihov (Munkbrogreven) režiserja Edvina Adolphsona. Nato je začela snemati za Švedsko filmsko industrijo (Svenskfilmindustri). Mednarodno slavo si je pridobila s svojim šestim filmom Intermezzo, a Love Story.

Ni privolila v preobrazbo po hollywoodskem kalupu
Njene švedske filme so opazili tudi v Hollywoodu, kamor jo je povabil filmski producent David Selznick; skupaj sta leta 1939 posnela ameriško različico švedske uspešnice Intermezzo (1936). Producenta so sicer sprva obhajali dvomi, ker igralka ni ustrezala običajnim standardom hollywoodskih div. Bila je previsoka, za ameriško okolje preveč "švedska", poleg tega je zavračala vsakršno preobrazbo, ki bi jo spremenila v glamurozno divo tipa Grete Garbo. A ravno to je bil njen čar – neizumetničenost in pristnost, ki je ni želela zakriti s plastmi ličil. V tem se je razlikovala od skoraj vsake velike zvezdnice svojega časa. Rumeno časopisje je pisalo, da ne mara lakiranih nohtov in sovraži kupovanje klobukov, zaužije pa vsakršno jed, ki se ji zahoče.

Po vrnitvi na Švedsko je posnela film Noč v juliju (Juninatten). Ker je bila druga svetovna vojna na vrhuncu, jo je Selznick povabil v ZDA. V naslednjih osmih letih je igrala v številnih filmih, vključno s kultnima naslovoma, Casablanco Michaela Curtiza (1942) in Plinsko svetilko (Gaslight) Georgea Cukorja (1944), za katero je dobila prvega oskarja.

Kljub silnemu uspehu, ki ga je uživala v Hollywoodu, pa je bila razočarana nad monotonostjo in tipiziranostjo vlog, ki jih je takratni sistem ponujal igralkam; zato je sklenila pisati italijanskemu režiserju Robertu Rosselliniju. "Videla sem vaša filma Odprto mesto (1945) in Paisan (1946) in v njiju zelo uživala. Če boste potrebovali švedsko igralko, ki angleščino govori tekoče, ki nemščine še ni pozabila, je le težko razumljiva v francoščini in zna v italijanščini reči samo "ti amo", sem pripravljena priti in posneti film z vami." In to je bilo seveda pismo, ki ji je spremenilo življenje.

Škandal, o katerem se je izrekel ameriški senat
Leta 1949 je z Rossellinijem posnela film Stromboli. V tem času se je med njima spletlo ljubezensko razmerje, ki je pripeljalo do tega, da se je ločila od prvega moža Pettra Lindstroma, in zaradi škandala, ki je ob tem izbruhnil – med drugim ji je senat prepovedal še kdaj stopiti na ameriška tla –, za več let zapustila ZDA.

Zaljubljenca sta sovražni Hollywood nato "bojkotirala" in se posvečala neodvisnim projektom. Družinske fotografije pričajo, da so bila leta v Italiji morda najsrečnejša v njenem življenju – a je bila njeni karieri kljub vsemu povzročena velika škoda in opomogla si je šele, ko se je od Rossellinija leta 1957 ločila. (Trije otroci – pozneje sta dvojčici Isabella in Isotta dobili še brata – niso pripadli nobenemu izmed staršev, ampak so dobili lastno varuško in stanovanje, kjer sta jih oba nato obiskovala.) "Nikoli ni hotela zapustiti Hollywooda. Hollywood je zapustil njo, in tega ni nikdar povsem prebolela," o svoji materi danes trdi Isabella Rosselini, njena slavna hčerka.

Po ločitvi od Rossellinija leta 1956 so ji v studiih 20th Century Fox ponudili vlogo v filmu Anastasia, ki so ga snemali v Veliki Britaniji. Kritiki so bili nad njim navdušeni, igralka pa je zanj prejela svojega drugega oskarja.

Leta 1957 je v Parizu z Jeanom Renoirom snemala film Helena in njeni možje (Elena et les hommes). Tu je tudi spoznala Larsa Schmidta, s katerim se je poročila leta 1958. V naslednjih letih se je pojavljala tako v številnih filmih kot v TV-produkcijah in igrah.

Leta 1972 je senat spremenil svoje mnenje in igralka se je lahko vrnila v ZDA. Leta 1973 so odkrili, da ima raka na dojki. Po operaciji je še naprej neutrudno delala in le malo ljudi je vedelo za njeno bolezen. Leta 1974 je, denimo, igrala v znamenitem filmu Umor na Orient Expresu (Murder on the Orient Express), za katerega je dobila tretjega oskarja.

Njen zadnji film je bil Jesenska sonata (Autumn Sonata) Ingmarja Bergmana leta 1976, v katerem je nastopila s hčerjo Isabello Rossellini. Zanj je prejela nominacijo za oskarja. Bitko z rakom je izgubila na svoj rojstni dan, leta 1982 v Londonu.