Bobo Jelčić, ki je pred petimi leti tudi občinstvo ljubljanskega Liffa navdušil z intimno dramo o duhovih preteklosti Obramba in zaščita, je v Sarajevo pripotoval na svetovno premiero svojega novega celovečernega filma Sam samcat; v "globoko osebnem projektu" – ne skriva, da je v ozadju zgodbe njegova lastna ločitev – načenja temo skrbništva nad otrokom pri parih, ki so se razšli. Že v uvodnih kadrih oriše birokratsko kalvarijo, ki jo mora prestajati Marko (Rakan Rushaidat): brez vlaganja tožb in pritožb bi rad dosegel le, da bi mu pripadlo več časa z njegovo osnovnošolsko hčerko; z nekdanjo partnerico nista v sporu, zatrjuje, rad bi imel le pisno potrdilo svojih pravic. A seveda ne bo šlo tako zlahka ...

Jelčićeva zgodba k vprašanju ne pristopa z obeh plati, zanima ga zgolj in samo vidik očetovstva. Osebna drama se odvija na ozadju vsakodnevnega belega šuma politične drame (večkrat je omenjen razvpiti lex Agrokor), mimobežne opazke stranskih likov pa razkrivajo še vedno globoko zakoreninjene predsodke do poroke Hrvatice s Srbom in podobno. Skratka, univerzalna drama razpada nuklearne družine na Balkanu dobiva čisto specifične družbenopolitične primesi. V stranski vlogi dobronamernega, a benignega strica blesti legendarni Miki Manojlović.

Jelčićev film ohranja odprto, enigmatično, skoraj esejistično formo Obrambe in zaščite, filma pa povezuje tudi zelo podobna uporaba kamere "iz roke", ki iz klavstrofobične bližine spremlja vsak gib, vsako nelagodno gesto svojih protagonistov in obenem podčrta subjektivno perspektivo filmske pripovedi. Nobeno presenečenje ni, da je kot direktor fotografije pri obeh filmih sodeloval Erol Zubčević. Protagonist filma Sam samcat, ironično, v niti enem kadru ni popolnoma sam; v vlogi je odličen igralec Rakan Rushaidat in prav Rshaidat, ki ima stransko vlogo v filmu, o katerem bomo spregovorili v nadaljevanju, je še dodaten vezni člen tekmovalnega sporeda letošnjega sarajevskega festivala.

Štiriperesna deteljica Bad Blue Boysov 15 let pozneje
Slovenci se najbrž še dobro spominjamo komične drame Šiška Deluxe (2015), s katero je Jan Cvitkovič ustvaril generacijski portret štiridesetletnikov, ki so nekje spotoma pozabili odrasti in prevzeti odgovornost za lastna življenja; na posreden način nam je Cvitkovič s štorijo o zafrkantskih picopekih ponudil tudi odgovor, v kaj je čas pregnetel protagoniste antologijskega filma V leru (1999). No, istega leta, ko je Janez Burger v svet poslal v Leru, je Antonio Nuić snemal še študentske filme – natančneje, polurni projekt Vratite nam Dinamo, v katerem so štirje njegovi kolegi z Akademije – Franjo Dijak, Rakan Rushaidat, Bojan Navojec in Hrvoje Kečkeš – igrali štiri goreče ljubitelje nogometa, ki so si prislužili prepoved vstopa na stadion in morajo zato tekme spremljati z domačega kavča.

Pet let pozneje je z enako igralsko zasedbo posnel segment omnibusa Sex, piće i krvoproliće (Sex, pijača in prelivanje krvi); v njem se ista ekipa vrne na stadion zanetit izgred. No, od takrat pa do novega filma je minilo še 15 let; Franjo (Franjo Dijak) in njegovi kolegi imajo večje skrbi od okroglega usnja, a njihov uporniški duh je ostal neokrnjen. Mali je tako zmes intimne družinske drame in kriminalke, ki se odvija pred prepoznavno kuliso zagrebških blokovskih naselij. Nuić ponuja portret vzporedne resničnosti kriminalnega sveta, ki obstaja vzporedno s konvencionalno družbo. Zeleni "Hendrixov" most se v zgodbi ponavlja kot vizualni lajtmotiv (mimogrede, film je bil v Pulju nagrajen tudi za posebne učinke, čeprav so ti rabljeni zelo skopo.)

Frankyju tokrat družbo dela pubertetnik Mali (Dijakovega sina igra njegov pravi sin Vito. Režiser ob tem napol v šali pripomni, da so morali film posneti hitro, češ da je Vito vidno rastel skoraj pred njihovimi očmi). Po štiriletnem "zapiku" v zaporu se Franky, obsojeni kriminalec in diler resno posveča vzgoji svojega odraščajočega sina: fantova mama, ki je na platnu sploh nikoli ne bomo videli, je namreč v zadnjem stadiju neozdravljivega raka. Nuića je, kot je povedal po sarajevski premieri, med drugim zanimala tema spremenjenega človeka, ki je poplačal svoj "dolg" družbi. Zapor je Frankyja namreč spremenil, a ne na bolje – kar je bil prej samo klasičen diler manjšega kalibra, je zdaj organiziran kriminalec z načrtom za pranje denarja in mrežo uporabnih novih znancev. "Država je skušala rehabilitirati očeta, a ne samo, da ji to ni uspelo, posredno vpliva tudi na sina."

Samo zakrknjenci preživijo
Franky, ki po svoji betonski džungli korači z eastwoodovskim zibanjem prekaljenega kavboja, z majhnimi gestami in izrazi prepotentnosti rad podčrta svojo zakrknjenost – in njegov podmladek to vpija kot goba. "Mali me posluša," zatrdi Franky njegovim učiteljicam, kar ni laž – fant je pod očetovim okriljem popravil ocene, popravil svoje vedenje in začel blesteti na šahovskih turnirjih. Kleč je le v tem, da je ponotranjil tudi očetov najpomembnejši nauk: lopov brez izobrazbe pristane v zaporu, lopov z izobrazbo pa je nedotakljiv, mastno plačan odvetnik. Mali razume osnovne mehanizme sveta, le na etičnem in moralnem področju je bila očetovska vzgoja očitno pomanjkljiva. Nuić tako začrta parametre nove Hrvaške, v kateri so osnovne vrednote nakrhane ali pa kar pozabljene.

Mali je poleg družinske tudi drama o prijateljstvu: čeprav se Franky pred nami izriše kot skrajno manipulativna osebnost, ki se ničesar ne loti brez kakega skrivnega motiva, pa so ljubezen in prijateljstvo v njegovem prijateljskem krogu iskreni. "To niso naivci," je o svojih likih povedal Nuić. "Vedo, da s Frankyjem niso varni, a bi vseeno radi za vsako ceno pomagali prijatelju, ki ga imajo radi. V njegovi družbi se kljub temu ves čas zavedajo rizika." Prav gotovo ni naključje, da je Frankyjeva velika ljubezen šah: premikanje figur po šahovnici je konec koncev to, kar počne v vsakodnevnem življenju. A tako kot v igri s sinom tudi v svojih kriminalnih mahinacijah spregleda ključno potezo, ki lahko v hipu sesuje njegovo pazljivo taktiziranje.

Film učinkuje predvsem zaradi neverjetne filmske kemije med očetom in sinom; Vito Dijak s svojo stoično zadržanostjo in brezizraznostjo deluje kot (strto) srce zgodbe: gledalčeva pozornost je ves čas z njim, pa čeprav samo ob skrajnem robu kadra nezainteresirano posluša pijansko prepevanje odrasle družbe. Neizogibno in obenem šokantno je videti, kako ta pazljivo nadeta maska mirne zbranosti naposled razpade. "Mali" ali ne, Dijak je zametek velikega igralca.

Iz Sarajeva,